Ko govorimo o okoljski krizi, si jo radi predstavljamo daleč proč: v požganih gozdovih, umirajočih rekah, polih brez ledu in kartah sveta v svarilnih barvah. Toda velik del razpada je že dolgo zelo blizu. Je v mestih, kjer živi vedno več ljudi. Po podatkih Združenih narodov danes v urbanih območjih živi že več kot polovica človeštva, do leta 2050 pa naj bi ta delež narasel na skoraj 70 % (UN DESA, 2019). To pomeni, da vprašanje ni več samo, ali so mesta učinkovita, prometna in gospodarsko živahna. Vprašanje je, ali so sploh še zgrajena tako, da človeku pomagajo ostati telesno in duševno cel.
Mnoga niso. V mestih se danes prekrivajo vročina, promet, hrup, pomanjkanje zelenja, slaba stanovanjska kakovost, premajhen prostor, stalna senzorična zasičenost in socialna razslojenost. Evropska agencija za okolje ugotavlja, da okoljski dejavniki v Evropi prispevajo k velikemu deležu bolezni in prezgodnje smrti, med ključnimi bremeni pa ostajajo onesnažen zrak, hrup in vročina (EEA, 2024). Telo v takem mestu ne živi samo v prostoru. Živi v pritisku. V organiziranem okolju, ki ne zna več dobro zadrževati toplote, filtrirati hrupa, varovati pozornosti ali ponuditi dovolj živega sveta, ob katerem bi živčni sistem lahko vsaj občasno odložil stražo.
Petzold je že zgodaj opozarjal, da “kanjoni stavb”, slumi, smog, prenasičena urbana območja in neekološko načrtovani prostori niso zgolj estetska nadloga, ampak dejavniki bolezni (Petzold, 2006p). To je danes še bolj jasno. Če človek večino življenja preživi v okolju, ki je pregosto, preglasno, prevroče, prehitro in brez dovolj stika z živim, se to počasi preseli v njegovo notranjost. Zmanjša se širina zaznave. Zniža se prag draženja. Spanec ni več zares počitek. Pozornost postane bolj lepljiva, potrpežljivost krajša, odnosi pa bolj napeti. Mesto tako ne utrudi samo s tempo življenja, ampak z obliko prostora samega. Nekatera urbana okolja so do človeka dejansko sovražno oblikovana.
Zato je urbanizacija tudi politična tema v najbolj neposrednem smislu. Slaba okolja niso pravično razporejena. Najslabši zrak, najmanj dreves, najmanj sence, največ prometa in najmanj možnosti umika praviloma ne dobijo tisti, ki imajo največ moči. Okoljski in socialni manko se pogosto naselita na istih naslovih. Prav tam, kjer ljudje že sicer živijo v več negotovosti, je tudi prostor pogosteje oblikovan proti življenju. WHO Europe poudarja, da zelene in modre površine v mestih dokazano koristijo zdravju in dobremu počutju, vendar so te koristi pogosto neenakomerno dostopne (WHO Europe, 2023). Če mesto ne podpira življenja vseh, potem ne gre samo za slab urbanizem. Gre za poškodovano predstavo skupnosti.
Ob takem stanju bi človek najraje skomignil: mesta so pač taka, modernost nekaj stane, in vsakdo naj si sam najde svoj kotiček zraka, če ga lahko. Toda prav tam se začne vdanost, ki najbolj služi propadu. Mesta niso naravna nesreča. So odločitev, ki jo je mogoče spreminjati. In ker skozi njih vsak dan teče ogromno človeških življenj, je vsak premik v bolj bivalen, zelen, tih, pravičnejši prostor več kot urbanistična izboljšava. Je popravek odnosa do človeka samega. Morda junak v takem času ni nekdo, ki pobegne iz slabega mesta, ampak tisti, ki vztraja pri tem, da prostor ne sme biti organiziran proti življenju. Ker če se bo skupni svet še naprej gradil tako, da človeka drobi, bomo kmalu ostali brez mest, v katerih se da hkrati prebivati in ostati človek.
