Ekološka kriza ne pada na vse ljudi enako. To je ena najneprijetnejših in hkrati najbolj razkrivajočih resnic našega časa. Ko se svet segreva, ko zrak postaja slabši, ko se tla izčrpavajo, ko vročina traja dlje in ko poplave ali suše lomijo vsakdan, posledice ne zadenejo vseh z istim udarcem. Najprej in najtežje se zlomijo tam, kjer je bilo že prej najmanj zaščite. Svetovna banka opozarja, da lahko podnebne spremembe do leta 2030 v številnih scenarijih potisnejo od 32 do 132 milijonov ljudi v skrajno revščino. To pomeni, da revščina ni samo pomanjkanje denarja. Vedno bolj postaja tudi pomanjkanje obrambe pred poškodovanim svetom (World Bank, 2020).
V takem svetu neenakost ne pomeni zgolj tega, da imajo eni manj. Pomeni tudi, da dihajo slabši zrak, živijo v bolj pregretih soseskah, imajo manj dostopa do zelenja, slabše stanovanjske pogoje, manj časa za okrevanje in manj politične teže, da bi karkoli spremenili. WHO Europe opozarja, da so okoljske zdravstvene neenakosti razširjene v vseh državah ter da socialno prikrajšane skupine pogosteje nosijo večjo izpostavljenost tveganjem in večje zdravstveno breme zaradi okoljskih razmer. To ni nesrečen stranski učinek napredka. To je način, kako je sodobni svet organiziral del svoje učinkovitosti: udobje enih pogosto stoji na povečani ranljivosti drugih (WHO Europe, 2023).
Petzold je pri tem dovolj jasen, da ga ni treba mehčati. Ko piše o ekološki ogroženosti in o “ogroženi ekologizaciji”, govori tudi o tem, da sta socialna in ekološka poškodovanost prepleteni (Petzold, 2022j; Petzold & Orth-Petzold, 2018a). Svet, ki je onesnažen, pregrevan in izčrpan, ne ostaja zunaj človeka. Naseli se v telesu, v ritmu, v stiski, v skrčenem horizontu odločanja. Revščina v takem svetu zato ni samo materialna prikrajšanost, ampak tudi življenje v bolj toksičnem okolju, v bolj napornem vsakdanu in v precej ožjih možnostih za zaščito. Kdor nima sredstev, pogosto nima niti možnosti, da bi kupil senco, tišino, hlad, bolj zdrav zrak ali dovolj časa za oddih. Poškodovan svet tako še bolj utrjuje poškodovano življenje.
Tu se stikata ekologija in politika v najbolj neprijetni obliki. Ljudje, ki živijo pod večjim okoljskim pritiskom, so pogosto tudi bolj utrujeni, bolj prestrašeni, bolj stisnjeni v kratkoročne odločitve in manj zaščiteni pred tistimi, ki njihovo stisko izrabljajo. Kjer je vsakdan zasičen z negotovostjo, tam je lažje prodati preproste sovražnike, velike obljube in poceni demonizacijo drugih. OECD opozarja, da nizko zaupanje, občutek nemoči in demokratična odtujenost slabijo skupno odločanje. Poškodovano okolje torej ne ustvarja samo bolezni in neenakosti. Ustvarja tudi slabše pogoje za politično zrelost, za skupnostno delovanje in za pogled v prihodnost, brez katerega ni resnega napredka (OECD, 2024).
Ob vsem tem bi človek najraje sklenil, da je problem prevelik in da bo vedno nekdo drug potegnil krajši konec. Prav tu pa se začne nevarna vdanost. Če sprejmemo, da je dostojno življenje v zdravem okolju privilegij, smo že precej sodelovali pri propadu. Morda junak v takem času ni tisti, ki se uspe izvleči v svoj varnejši mehurček, ampak tisti, ki v poškodovanem svetu vztraja pri pravičnosti kot pogoju preživetja. Ki razume, da skrb za zrak, vodo, senco, hrano, prostor in politični glas ni ločena od skrbi za človeka. In ki ve, da se skupna prihodnost ne rešuje samo v velikih konferenčnih dvoranah, ampak tudi v tem, ali pustimo, da svet postane kraj, kjer revni nosijo večino cene za udobje moderne družbe.
