Odtujenost od živega se ne začne šele tedaj, ko človek leta ne stopi v gozd. Začne se veliko prej, bolj tiho: ko svet izgubi gostoto, ko drevo postane samo še ozadje, žival samo še podatek, telo pa samo še nekaj, kar mora zdržati tempo. To ni nedolžna sprememba okusa, ampak premik v načinu bivanja. Petzold in Orth-Petzold o tem ne pišeta kot o obrobni moderni nevšečnosti, ampak kot o resni motnji razmerja med človekom, njegovim telesom in življenjskim svetom. Ko se stik z živim tanjša, se pogosto ne zoži le odnos do narave, ampak tudi zaznava, potrpežljivost, širina in sposobnost, da bi svet še doživljali kot nekaj, čemur pripadamo (Petzold & Orth-Petzold, 2018a/2019).
Ta odmik danes ni več majhna kulturna sprememba. Združeni narodi ocenjujejo, da bo do leta 2050 v mestih živelo 68 % svetovnega prebivalstva, kar pomeni še več življenj v prostorih, kjer so stik z zemljo, zatemnitev noči, tišina in veččutna prisotnost pogosto že skoraj luksuz. Hkrati WHO opozarja, da urbani zeleni prostori podpirajo duševno in telesno zdravje ter lahko zmanjšujejo breme bolezni. To pomeni nekaj precej neprijetnega: sodobni človek ne izgublja stika z živim samo simbolno, ampak tudi infrastrukturno. Svet se organizira tako, da je življenje vse bolj posredovano, nadzorovano, hrupno in od živega odmaknjeno, kot da bi bila odtujenost nova normalnost (United Nations, 2018; World Health Organization, 2016).
Prav zato je ta tema tesno povezana tudi s polico duševnega zdravja. V bolnem okolju ljudje ne ostanejo nepoškodovani. Ekološki stres, prenasičenost dražljajev, pomanjkanje zelenja, občutek utesnjenosti in nenehna funkcionalnost ne ostanejo zunaj telesa. Naselijo se v ritmu, pozornosti, napetosti in v načinu, kako človek sploh prenaša bližino sveta. Človek, ki živi v slabih pogojih, lažje postane razdražen, izčrpan, bolj odrezan od telesa in manj sposoben zavirati lastne impulze. In tu se začne temnejša spirala: ranjeno okolje oblikuje bolj ranjene ljudi, ti pa lažje sprejemajo še bolj bolne odločitve do naravnega in socialnega sveta. To, kar Petzold in sodelavci imenujejo "maligner Rekursivität", ni le okoljski problem, ampak krog škode, ki se medsebojno ojačuje v človeku in okoli njega (Petzold et al., 2013/2016).
V tej točki postane pomembna tudi človekova nrav. Ni treba verjeti, da je človek po naravi zgolj slab, da bi videli nevarnost, ki jo nosi v sebi. Dovolj je priznati, da so v njem stare, hitre, slabo zavirane težnje po koristi, udobju, prisvajanju in kratkoročnem olajšanju. Dolgo so bile te sile omejene z majhnostjo dosega. Danes pa se združujejo s tehnologijo, logistiko in pospešenim življenjskim slogom, ki jim daje neprimerno večjo moč. Ko taka nrav ostane brez mišljenja, inhibicije in preudarnosti, človek ne poškoduje samo pokrajine. Poškoduje tudi pogoje, v katerih lahko sam ostane duševno cel. UNEP zato danes povezuje "triple planetary crisis" — podnebno krizo, izgubo narave in biodiverzitete ter onesnaženje in odpadke — tudi z duševnim zdravjem. Svet postaja težje naseljiv, hkrati pa postajamo ljudje manj sposobni nositi njegovo ranjenost (United Nations Environment Programme, 2022).
IPBES je leta 2019 opozoril, da je približno milijon živalskih in rastlinskih vrst ogroženih zaradi izumrtja, mnoge v prihodnjih desetletjih. To je strašljiv in našim možganom žal dobesedno nepredstavljiv podatek, toda še bolj strašljivo je, kako hitro se človek navadi živeti, kot da ga takšna izguba ne zadeva od znotraj. Najraje bi zamižal, se ukvarjal s svojim malim udobjem in prepustil, da se s svetom ukvarja kdo drug. Prav v tem pa je nevarnost. Če živega nehamo srečevati kot nekaj, čemur pripadamo, ga bomo vse lažje žrtvovali za kratkoročno korist. Zato ta polica ne potrebuje bralca kot opazovalca, ampak kot človeka, ki lahko soustvarja drugačno usodo sveta. Ne s tem, da bi postal velik rešitelj, temveč s tem, da ne izdá tistega dela sebe, ki še zna varovati, zavirati, misliti in ostati zvest živemu. Propad ni neizogiben zaradi resnosti krize, ampak zaradi otopelosti. In ravno zato je pomembno, da vsak od nas stori, kar mu je v moči — kot nekdo, skozi katerega gre tudi usoda skupnega sveta (Intergovernmental Science-Policy Platform on Biodiversity and Ecosystem Services, 2019; Petzold, 2022j).
