Ljudje pogosto opazimo, da se v nas nekaj zgodi, ko preživimo nekaj časa v gozdu. Dih postane nekoliko globlji, pogled manj razpršen in čeprav se misli, ki so še malo prej hitele vsaka v svojo smer, niso povsem umirile, so naenkrat manj nasičene in glasne. Kot da bi za hip stopili iz hrupa sveta in zaslišali sebe. Ste se kdaj vprašali, zakaj je temu tako?
Gozd ni neko čudežno zdravilo, ki bi nas samo po sebi ozdravilo življenjskih tegob. Ustvari pa pogoje, v katerih živčni sistem ni v nenehnem stanju pripravljenosti in napetosti. Prav to je prvi pogoj za tisto nekaj, ki se v nas zgodi. Gozd je varen prostor, ki mu naše telo zaupa. V njem se počutimo dovolj domače, a hkrati brez vsakdanjih dražljajev, ki nam velijo, da moramo biti na preži, da se moramo s tekmovalnostjo in dokazovanjem boriti za svoj prostor pod soncem.
Ko govorimo o duševnem zdravju, se mi zdi smiselno začeti prav pri takšni domačnosti varnega okolja. Ne gre za poglobljeno filozofiranje, marveč za enostavno vprašanje, kaj se v človeku začne mehčati, ko stopi v takšno okolje? Ko nas ne obdajajo zasloni, pričakovanja drugih, hiter tempo, odzivanje in razpršena pozornost, temveč svež zrak, naravne teksture, svetloba, drugačen ritem, odprtost in nevsiljivi dražljaji. Integrativna ekopsihosomatika tu nudi pomemben vpogled, ker človeka ne razume kot bitje, odrezano od sveta, ampak kot nekoga, ki je z njim ves čas prepleten. Duševno zdravje zato ni samo znotraj nas. Vedno je povezano tudi z okoljem, v katerem živimo, in s tem, kako to okolje vpliva na našo regulacijo, napetost, občutek varnosti in stik s sabo.
Zato mi je gozd zanimiv predvsem kot prostor vzajemne podpore. Ne kot nadomestilo zdravljenja, ampak kot prostor, kjer se lahko znova pojavijo nekateri prvinski elementi, ki jih v sodobnem življenjskem slogu pogosto primanjkuje: umirjanje, orientacija, stik s telesom, čutna prisotnost, zavestna zaznava prostora, bioritem in enostavno več doživete živosti. Poglejmo si nekaj bolj očitnih primerov, kjer povezovanje z naravo na nas deluje blagodejno.
Stres: Pri stresu je njen učinek skorajda samoumeven. Dr. med. Ralf Hömberg, priznani strokovnjak na področju gozdne medicine in gozdne terapije, slednjo povezuje predvsem z izrazitim učinkom zmanjševanja stresa ter z bolj aktivnim, a hkrati manj obremenjenim načinom življenja. To je pomembno prav zato, ker človek pod kroničnim stresom pogosto ne potrebuje samo počitka, ampak okolje, v katerem se lahko fiziološka napetost začne postopno sproščati, pozornost se lahko razširi, v notranjosti pa se spet odpre nekaj več prostora. Potemtakem bi gozdu lahko rekli kar naravno zdravilišče. Poligon za telo in um, kjer receptorji počivajo oziroma se preusmerijo na bolj mehkobne in prijetne dražljaje. Tako se naš živčni sistem sprosti in raven stresa samodejno zniža. Več o tem lahko preberete v besedilu Narava, stresna fiziologija in avtonomni živčni sistem.
Tesnoba: Pri tesnobi se mi zdi posebej dragoceno to, da gozdna terapija lahko ponudi manj obremenjujoč senzorični okvir, več orientacije v prostoru in bolj oprijemljiv stik s telesom. Integrativna ekopsihosomatika poudarja, da konflikti med človekom in okoljem lahko povzročajo anksioznost, aktivacijo stresne osi in psihofizično obremenitev, zato so pomirjujoče ekopsihosomatske intervencije smiselne prav kot protiutež takšni preobremenitvi. Z drugimi besedami: gozd pri tesnobi ne razreši naših skrbi, lahko pa nam pomaga, da nismo ves čas oprti samo vanje. In prav občutka umirjenosti in sproščenosti sta najpogosteje navedena s strani udeležencev po gozdnih kopelih. Več o tem lahko preberete v besedilu Narava, gozdna terapija in anksioznost.
Depresija: Pri depresiji mi je blizu Petzoldova misel, da težava pogosto ni samo v razpoloženju, ampak tudi v širšem življenjskem slogu: v pasivaciji, umiku, izgubi stika z živostjo, zmanjšani fizični aktivnosti, osiromašenem čutnem svetu in odtujenosti od narave. Zato so naravne terapije tukaj zanimive ne le kot pomiritev, ampak kot nežna aktivacija prek gibanja, stimulacije vseh čutov, meditacij, spremembi ritma in ponovni vzpostavitvi stika z živim okoljem. O uporabi stika z naravo pri depresiji bomo podrobneje spregovorili v besedilih Ko je svet siv in Narava, gozdna terapija in depresija.
Zagotovo lahko rečemo, da je gozdna terapija pri duševnem zdravju dragocena na več načinov. Lahko podpira umirjanje in zmanjševanje napetosti. Lahko gre za čutno aktivacijo in nežno vračanje v stik z naravo ali enostavno za manj obremenjujoče okolje, v katerem lažje začutimo sebe. Predstavlja lahko varen okvir za izkušnjo prisotnosti, odnosa do sveta in počasnosti. Zato jo razumem kot vsestranski podporni medij in nikakor kot metodo z eno samo nalogo. Podobno razmišlja tudi integrativni pristop, kjer se pri kompleksnejših težavah ne stavi vsega na eno samo intervencijo. Petzold pri obravnavi depresije govori o svežnju ukrepov. O tem, da človek pogosto potrebuje smiselno kombinacijo različnih poti podpore. Naravne terapije imajo v tem okviru svoje mesto prav zato, ker lahko hkrati nagovorijo več ravni: telo, čute, aktivacijo, okolje, ritem, stik in življenjski slog.
Ob tem se mi zdi pomembna tudi vloga vodnika. Vloga vodnika gozdne terapije ne nadomesti psihoterapevta ali zdravnika. Ena naših ključnih nalog pa je, da znamo udeležencem ponuditi varen okvir, prepoznati, kdaj nekdo potrebuje več opore, ponuditi osnovno stabilizacijo oziroma psihološko prvo pomoč ter človeka po potrebi usmeriti naprej in ga opogumiti za dodatno strokovno pomoč. Tudi to je del odgovornega dela: vedeti, kaj lahko nosiš in česa ne smeš nositi sam.
In prav tu se skriva najbolj pošten odgovor na vprašanje, ali gozdna terapija pomaga pri duševnem zdravju. Lahko pomaga? Da, lahko. Lahko je zelo dragocena. Lahko komu odpre vrata v boljši stik s telesom, zmanjša stresno obremenitev, razširi notranji prostor ali stimulira občutek živosti. Nikakor pa ni nadomestilo za reševanje težjih duševnih stisk. Ne nadomesti psihoterapije ali psihiatrične obravnave, sploh kadar gre za stanja, ki zahtevajo klinično diagnostiko, zdravljenje ali spremljanje. Zato ne bi bilo strokovno odgovorno, da bi jo predstavljali kot univerzalno rešitev. Sploh za primer hude depresije, akutne anksiozne stiske, travmo ali samomorilno ogroženost. Ravno zato se mi zdi pomembno, da o njej govorimo natančno, mirno in s spoštovanjem do njenih možnosti in omejitev.
Poleg tega, da ljudje v gozdu doživijo nekaj pozitivnega, se mi zdi pomembno, da na tem področju postopno razvijamo dobre strokovne temelje in jasne protokole sodelovanja med strokami, vključno z zdravstvom, psihoterapijo, socialnim delom in izvajalci gozdne terapije. Tak razvoj je interdisciplinaren in zato počasen. Včasih počasnejši, kot bi si želeli. Ker pa je od tega procesa odvisno, kako kakovostno, varno in strokovno utemeljeno bomo znali to področje razvijati naprej, je izjemno koristna praksa.
To objavo zato vidim predvsem kot uvod. Ne kot dokončen odgovor, ampak kot orientacijo. Gozdna terapija ima na področju duševnega zdravja svoje mesto. Ne kot vseobsegajoča rešitev, temveč kot premišljena in zelo dragocena oblika podpore. V nadaljnih besedilih bomo zato bolj natančno pogledali, kaj to pomeni pri posameznih pojavih in motnjah, kjer se potrebe, mehanizmi in meje precej razlikujejo.
