Če je bil pri avtizmu v ospredju svet dražljajev in pri ADHD vprašanje, kam sploh položiti razpršeno pozornost, je pri anksioznosti težava nekoliko drugačna: pozornost se ne razleti, ampak se preveč zvesto prilepi na nevarnost. Človek postane izvrsten čuvaj – žal za službo, ki je ni naročil. Telo ostaja pripravljeno, um pa pridno vadi črne scenarije.
Nekaj tesnobe je normalen del življenja. Težava nastane, ko stiska vztraja, se stopnjuje in začne ožiti vsakdan. To je pomembno, ker anksioznost ni samo »preveč skrbi«. Je tudi stvar ritma, prostora in telesa. Dih postane plitvejši, mišice bolj zveste pripravljenosti kot počitku, svet pa se začne brati skozi vprašanje: kaj bi lahko šlo narobe? NICE pri generalizirani anksiozni motnji in panični motnji poudarja postopno in strukturirano obravnavo, v kateri imajo pomembno mesto psihoedukacija, psihološke intervencije in po potrebi druga strokovna pomoč (NICE, 2011/2025). Z drugimi besedami: človeka ne rešujemo z velikimi metaforami, temveč z dobrim kliničnim okvirom.
Narava tu postane zanimiva, ker telesu in pozornosti pogosto ponudi drugačen razpored dražljajev: manj vsiljivega, manj sunkovitega, manj utesnjenega. Ekopsihosomatski pristopi upravičeno poudarjajo, da človek ni bitje v praznini, ampak v stalnem odnosu z okoljem, ki ga lahko obremenjuje ali podpira (Petzold & Hömberg, 2017; Petzold & Orth-Petzold, 2019). Kjer je prostor bolj berljiv, ritem manj agresiven in zaznava manj bombardirana, ima živčni sistem več možnosti, da ne ostaja ves čas na preži. Pri anksioznosti to ni majhna stvar.
Sistematični pregled z metaanalizo iz leta 2025, usmerjen v posameznike z diagnosticirano anksioznostjo, depresijo in/ali stresom, je poročal o zmanjšanju simptomov anksioznosti in depresije ter o izboljšanju nekaterih kazalnikov duševnega zdravja, ob hkratnem opozorilu, da je področje še metodološko v razvoju (Jessen et al., 2025). To ne pomeni, da je narava čudežna terapija. Pomeni pa, da ima narava strokovno zanimiv potencial.
Podobno tudi sistematični pregled iz leta 2024 naravne intervencije naravne intervencije opisuje kot obetaven pristop za zmanjševanje stresa, depresivne simptomatike in anksioznosti, ob opozorilu, da kakovost študij in moč učinkov nista povsod enotni (Paredes-Céspedes et al., 2024). Pregled in metaanaliza o gozdnih kopelih iz leta 2023 pa kaže, da so bile v analize vključene tudi študije anksioznosti in da so se ob psiholoških izboljšanjih v nekaterih študijah pojavljali tudi ugodnejši fiziološki kazalci stresa, čeprav so bili slednji manj dosledni kot psihološki (Siah et al., 2023). To je pri anksioznosti še posebej pomembno, saj težava nikoli ni samo v mislih; anksioznost je zelo rada telesna še preden postane ubesedljiva.
Tudi novejši pregled o gozdnih kopelih iz leta 2025 povzema, da raziskave vse bolj dosledno kažejo zmanjšanje tesnobe, negativnih čustev in stresnih hormonov ter izboljšanje splošnega blagostanja po izpostavljenosti gozdnemu okolju (Chen et al., 2025). Če vse to povežemo, dobimo precej trdno, čeprav še ne absolutno sliko: narava in gozdna terapija pri anksioznosti nista zgolj lepa kulisa za samopomoč, temveč vse bolje raziskan dopolnilni pristop, ki lahko pri nekaterih ljudeh prispeva k zmanjšanju tesnobne obremenitve in psihofiziološke napetosti. Če pa želimo to prenesti v prakso izvajalcev gozdne terapije, postane pomembno nekaj zelo konkretnega: tesnoben človek potrebuje več jasnosti, ne manj. Klinične smernice za anksioznost podpirajo strukturiran, postopen in jasen okvir obravnave (NICE, 2011/2025). Pri tesnobnih udeležencih ni pametno graditi srečanja na presenečenjih, preveč odprtih nalogah ali na implicitni zahtevi, da se morajo »prepustiti«. Pametneje je ponuditi berljiv potek srečanja, kratka in jasna navodila, možnost izbire, dovolj počasne prehode med dejavnostmi ter vabilo k zaznavi, ki človeka ne preplavi.
Prav tu se pokaže pomembna prakseološka vrednost narave: ne kot oder za spektakularne uvide, ampak kot prostor za uravnavanje brez dodatnega pritiska. Pregled o ovirah za sodelovanje v naravno podprtih intervencijah pri odraslih z duševnimi motnjami opozarja, da narava in socializacija nista samoumevno terapevtski za vsakogar. Udeležbo lahko zavirajo poslabšanje duševnega stanja, strah pred dejavnostjo, socialna izpostavljenost ali doživljanje naravnega prostora kot neznanega in nepredvidljivega (Burrell et al., 2024). Za tesnobnega človeka je zato lahko zelo pomembno, da ima možnost ustavljanja, gibanja, umika, orientacije v prostoru in stik z dovolj predvidljivim vodnikom, ki ne priganja čustev in procesa. Gozdna terapija je pri anksioznosti lahko zelo smiselna prav takrat, ko je bolj natančna: manj simbolnega potiskanja v globine in več čutne orientacije, ritma hoje, dihanja, varnega opazovanja ter telesne zasidranosti.
V tem je tudi lep most do gozdne terapije. Ne kot velike obljube, ampak kot dejavnosti, ki človeka nežno vrača v stik s prostorom, telesom in orientacijo. V anksioznosti se svet pogosto zoži: pogled se prilepi, telo se skrči, prihodnost pa se zdi negotova. Naravno okolje lahko ponudi drugačno izkušnjo: več prostorske orientacije, počasnejši ritem, več čutnih sidrišč in manj vsiljivo dražljajsko obremenitev. Živčni sistem se tako ni ves čas primoran dokazovati, da je dober pri preživetju. Včasih je to že zelo veliko.
To seveda ne pomeni, da gozdna terapija nadomešča psihoterapijo, farmakološko zdravljenje ali drugo strokovno pomoč. NICE ostaja tukaj jasen in prav je tako. Bolj natančna, raziskovalno poštena trditev bi bila naslednja: pri anksioznosti je gozdna terapija lahko resen, smiseln in vse bolje raziskan dopolnilni pristop, ki lahko pomembno prispeva k zmanjšanju simptomov, stresa in občutka stalne ogroženosti. Ne odpravi nujno izvora težave, lahko pa človeku pomaga, da ni ves čas do vratu v njenem fiziološkem odmevu.
