Ta polica govori o duševnem zdravju, vendar ne tako, kot o njem pogosto govorimo v hitrem svetu: v seznamih simptomov, poenostavljenih etiketah in dobronamernih stavkih, ki zvenijo uporabno predvsem tistim, ki jih trenutno ne potrebujejo. Tu je izhodišče drugačno. Človek ni samo skupek težav, niti ni samo diagnoza, ki jo je treba pravilno poimenovati. Je telesno, čustveno, odnosno in okoljsko bitje, ki živi v ritmu dni, v pritiskih časa, v svojih zgodbah, v bližinah in razpokah, v svetu, ki ga včasih podpira, včasih pa tudi pošteno utrudi.
Zato se ti prispevki ne lotevajo motenj duševnega zdravja kot zbirke tujih pojavov, ki se dogajajo “nekomu drugemu”. Bolj jih skušajo razumeti in predstaviti kot različne načine, kako človek izgublja stik, varnost, ritem, mejo, orientacijo ali zaupanje in kako jih včasih lahko počasi znova poišče. Nekje je v ospredju alarm, drugje sivina, tretjič izčrpanost, četrtič odmaknjenost ali notranja razsutost. Toda v vseh teh zgodbah ostaja nekaj skupnega: duševno zdravje ni samo "nekaj z možgani". Vedno zadeva telo kot celoto, poleg njega pa še odnose, prostor, čute, navade in okolje, v katerem človek poskuša živeti.
Prav zato se v tej čitalnici duševno zdravje srečuje z naravo. Ne zato, ker bi gozd postal nova čudežna rešitev za vse stiske, ampak zato, ker naravni prostor v človekovem življenju pogosto odpira nekaj, kar je sodobni svet precej neusmiljeno zožil: več čutne prisotnosti, manj vsiljivih dražljajev, več ritma, več telesne orientacije, več občutka, da svet ni samo polje nalog, groženj ali pričakovanj. Gozdna terapija v teh besedilih zato ne nastopa kot nadomestek zdravljenja, ampak kot občutljiva spremljevalka: kot prostor regulacije, stika, prizemljenosti in včasih prvega malega odmika od tega, kar človeka preplavlja.
Nekatera duševna stanja so glasna, druga skoraj nema. Nekatera bralcu takoj nekaj pomenijo, druga ga morda zmedejo ali se ga dotaknejo bolj, kot je pričakoval. Dobro je, da greste skozi ta sklop brez naglice. Ne kot skozi katalog motenj, ampak kot skozi zemljevid človeških načinov stiske in preživetja. Nikakor ni namenjen kot diagnostični priročnik, zato ga ne uporabljajte kot takega. Kljub temu se zavedam, da boste nekateri v njem prepoznali sebe, drugi svoje bližnje, tretji pa morda samo nekoliko bolj razumeli, kako različno lahko človek nosi svet. Vse to je naravno in v redu ter vabilo, da nadaljujete svojo pot raziskovanja sveta in sebe v njem.
