Ko govorimo o stresu, je dobro začeti z eno preprosto resnico: stres ni samo občutek, ampak telesni dogodek. Organizem nevarnosti, pritiska ali preobremenitve ne »premišljuje« samo v glavi, ampak se nanje odziva z zelo konkretnimi fiziološkimi spremembami. Pri akutnem stresu se povečajo srčni utrip, budnost in mišična napetost, spremeni se dihanje, pozornost se zoži, telo pa začne preusmerjati energijo v pripravljenost na hiter odziv. Ključni del tega odziva je avtonomni živčni sistem, zlasti ravnovesje med simpatično in parasimpatično dejavnostjo. Simpatična veja organizem pripravlja na boj, beg ali mobilizacijo, parasimpatična pa podpira umirjanje, obnovo, prebavo in vračanje v bolj regulirano stanje (LeBouef et al., 2023; Chu et al., 2024).
Težava se začne, ko stres ni več kratek odziv na prehodno obremenitev, ampak postane dolgotrajno ozadje življenja. Takrat telo ne živi več iz ritma napetost-popuščanje, ampak iz neke vrste podaljšane pripravljenosti. Pregledi fiziologije stresnega odziva poudarjajo, da kronični stres pomeni vztrajno aktivacijo simpatičnega živčnega sistema in osi HPA, kar je povezano z višjimi ravnmi stresnih hormonov, spremembami v vnetju, žilni funkciji, dihanju, imunskem odzivu, mišični napetosti in spanju (Chu et al., 2024). Z drugimi besedami: če je alarm predolgo prižgan, človek ne trpi samo psihološko. Obremenjen začne biti celoten sistem.
V integrativnem pogledu je to zelo pomembno. Ekopsihosomatika ne razume človeka kot ločenega od okolja, ampak kot telesno-duševno bitje, ki ga prostori, dražljaji, ritem in kakovost sveta ves čas uravnavajo ali obremenjujejo. Hömberg in Petzold opozarjata, da okoljski stres ni obrobna tema, ampak dejavnik, ki lahko pomembno prispeva k psihofizični obremenitvi, aktivaciji stresne osi in zmanjšani zmožnosti regeneracije. Hkrati pa gozdne kopeli in drugi naravno podprti pristopi lahko prispevajo k sprostitvi, zmanjševanju stresne obremenitve in boljšemu psihofizičnemu stanju (Hömberg, 2017; Petzold, 2018c). Prav tu se gozdna terapija začne kazati ne kot romantičen dodatek, ampak kot smiselna podporna intervencija.
Če želimo ta učinek opisati bolj fiziološko, pridemo hitro do vprašanja avtonomne regulacije. V raziskavah se to pogosto meri prek srčne frekvenčne variabilnosti, krvnega tlaka, srčnega utripa, elektrodermalne aktivnosti in kortizola. Meta-analiza Yao in sodelavcev je pokazala, da je izpostavljenost naravnemu okolju povezana z nižjim salivarnim kortizolom, nižjim sistoličnim in diastoličnim krvnim tlakom ter nižjim razmerjem LF/HF v HRV, kar je skladno z manjšo stresno obremenitvijo in ugodnejšim avtonomnim ravnovesjem (Yao et al., 2021). Dodatno je sistematični pregled in meta-analiza Antonelli in sodelavcev pokazala kratkoročno znižanje ravni kortizola pogozdni kopeli, vendar ob opozorilu, da je baza študij omejena in metodološko raznolika (Antonelli et al., 2019). Tudi pregled Farrow in Washburn poroča, da so med najbolj doslednimi ugotovitvami prav spremembe pri anksioznosti, HRV, srčnem utripu in drugih fizioloških kazalnikih stresa, čeprav kakovost dokazov ni enotna (Farrow & Washburn, 2019).
To se ujema tudi z novejšimi študijami, vendar jih je treba brati previdno. Queirolo in sodelavci so pri stresno obremenjenih udeležencih po dveh dneh gozdne izpostavljenosti ugotovili znižanje salivarnega kortizola in elektrodermalne aktivnosti ter porast HRV, kar so avtorji razlagali kot izboljšanje simpatovagalnega ravnovesja in prilagodljivosti stresnega odziva. Vendar je šlo za raziskavo “pred-po” brez kontrolne skupine, zato je smiselno govoriti o obetavnih fizioloških učinkih, ne pa o dokončnem dokazu učinkovitosti (Queirolo et al., 2024). Prav ta previdnost je pomembna: gozdna terapija ni stikalo, ki bi čez noč »resetiralo« živčni sistem, niti ni nadomestek za medicinsko ali psihoterapevtsko obravnavo, kadar je ta potrebna.
Prav zato je smisel gozdne terapije in kopeli pri tej temi večji, kot se zdi na prvi pogled. Ne deluje samo »dobro za počutje«, ampak lahko podpira samo fiziološko možnost regulacije. Ko človek stopi v prostor z manj vsiljivimi dražljaji, z več senzorične širine, z ritmom hoje, dihanjem, senco, hladom, talno oporo in veččutnim stikom z živim, to ni le estetska sprememba. Lahko postane pogoj, v katerem se simpatični alarm nekoliko umakne in parasimpatična obnova znova pride do besede. Morda je prav to ena pomembnejših telesnih resnic gozdne terapije: da človeku ne ponudi samo misli o miru, ampak včasih tudi fiziološko izkušnjo, kako je, ko telo ni več prisiljeno biti ves čas na straži.
