Ko pade gozd, ne pade samo zbirka dreves. Pade zadrževalnik vode, blažilnik vročine, prstni ščit, prostor za tisoče vrst, del zračnega in podnebnega ravnotežja, pa tudi del človekovega možnega sveta. Global Forest Watch je za leto 2024 poročal o 6,7 milijona hektarjev izgubljenega tropskega primarnega gozda, kar pomeni približno 18 nogometnih igrišč na minuto. To je najvišja izguba po letu 2016 in približno 80 % več kot leta 2023 (Global Forest Watch, 2025). Številka je prevelika za domišljijo, dobesedno. Naši možgani si ne morejo predstavljati, kaj šele duševno vzdržati takšno podobo. Toda ravno to je danes problem: krčenje gozdov je tako veliko, da se zlahka umakne v abstrakcijo, medtem ko v resnici pomeni zelo konkreten razpad življenjske infrastrukture planeta.
Ko govorimo o padanju gozdov, prehitro ostanemo pri lesu, žagah in posekah. A gozd ni samo zaloga lesa. Je večplastna skupnost življenja. FAO poudarja, da gozdovi pokrivajo približno 31 % kopnega, v njih pa živi večina kopenske biodiverzitete. Obenem pa tudi podpirajo preživetje in blaginjo milijard ljudi (FAO, 2024). Ko tak sistem rušimo, ne izgubljamo zgolj površine. Izgubljamo nosilnost. Pogoje, pod katerimi se lahko v prostoru zadržujeta vlaga in hlad. Pogoje, pod katerimi vrste še imajo zatočišče. Pogoje, pod katerimi si človek sploh še lahko domišlja, da bo prihodnost boljša od sedanjosti.
Ekopsihosomatika je pri tej temi pomembna prav zato, ker podira eno od modernih laži: da je narava zunanje ozadje zgodovine, človek pa glavni subjekt. Ko pade gozd, se poškodba ne ustavi na robu krošenj (Petzold, 2022j; Petzold, 2019q/2022k). Vstopi v podnebje, v lokalni zrak, v vodne režime, v prehranske verige, v ekonomije, v selitve in v vsakdan ljudi. Še več: vstopi tudi v duševnost. Svet brez gozda je manj zadržujoč, manj senčen, manj veččutno naseljen. Manj je krajev, kjer se človek lahko sreča z živim kot z nečim večjim od lastne koristnosti. Padanje gozdov zato ni samo ekološki kolaps, ampak tudi duhovno in psihično siromašenje sveta.
Tudi politično je ta proces razgaljajoč. Gozdovi ne padajo zaradi naravne nuje. Padajo zaradi odločitev, interesov, režimov koristi in zaradi skupnosti, ki prevečkrat prepustijo odgovornost tistim, ki jim prodajajo hitro rast in zamolčijo dolgoročno ceno. Kjer je družba utrujena, polarizirana in navajena, da o velikih zadevah odločajo drugi, je lažje normalizirati tudi veliko škodo. Takrat se razprava skrči v tehnična vprašanja, medtem ko v resnici odločamo o tem, koliko živega sveta smo pripravljeni zamenjati za hiter dobiček. In ker se gozd ne more sam postaviti na volitve, lobirati ali kričati dovolj glasno, postane toliko bolj odvisen od človekove zmožnosti za zaviranje lastne brezmere.
Ob takem pogledu bi človek najraje odvrnil oči in si rekel, da je padec enega gozda daleč, padec drugega neizogiben, padec tretjega pa že vračunan v ceno sveta, kakršen je. Toda prav to bi propad naredilo gladek in dokončen. Morda junaštvo našega časa ni v tem, da bi osvojili še zadnji kotiček planeta, ampak da znamo reči: dovolj. Da ne pustimo, da gozd postane samo še zadnji vir pred praznino. Da vztrajamo pri zaščiti, četudi je dobiček hitrejši od modrosti. Ker ko pada gozd, ne pada nekaj tam zunaj. Pada del skupnega sveta, skozi katerega teče tudi človeška prihodnost. In če ga še znamo braniti, potem v nas vendarle še ni ugasnil najboljši del človeka.
