Po vseh podobah človeka, ki izgublja mero, po opisani odtujenosti, izgorelosti in sivem razpoloženju, ki jih nosi sodobni človek, bi kaj hitro lahko zapadli v vero, da smo bitja okvare. Da je z nami nekaj narobe že v samem jedru. Da smo prepozni za spremembo. Prav zato je dragoceno, da se v tem trenutku ustavimo pri eni izmed temeljnih misli integrativne terapije: človek ni dokončan izdelek, temveč bitje razvoja, bitje poti. Nekdo, ki skozi življenje vedno znova nastaja (Petzold, 2009, 2015).
Ta misel ni mišljena kot poceni tolažba. Nikakor ne zanika teže sveta in krize. Ne zanika niti tega, kar je bilo v čitalniških besedilih že večkrat opisano: da se lahko človek odtuji od živega, da lahko njegov vsakdan postane siv in da lahko izgubi občutek mere v odnosu do sebe, drugih in narave. Toda prav tam, kjer bi lahko obtičali v temačni diagnozi, integrativni pogled odpre drugo možnost. Če je človek razvojno bitje, potem stiska ni nujno zadnja resnica o njem. Lahko je tudi prehod. Lahko je znamenje, da stari način bivanja ne zadošča več. Lahko je prag, ne le razpoka.
Petzoldov antropološki okvir je tukaj izjemno jasen. Človek je bio-psiho-socialno-ekološko bitje, umeščeno v življenjski svet, v telo, odnose, kulturo in okolje. Prav zato ga ni mogoče razumeti kot izoliran mehanizem, še manj pa kot nekaj enkrat za vselej dokončanega. V nemškem integrativnem izročilu se zato ponavljajo izrazi, kot so "na poti", "biti v razvoju", "osebna suvereniteta" in "umetnost življenja". Človeka torej lahko vidimo kot nekoga, ki se oblikuje na poti, ki lahko zori v večjo nosilnost, večjo zavest in bolj odgovorno umetnost življenja.
Ni nam treba najprej postati popolni, da bi smeli začeti živeti bolje. Ni nam treba odpraviti vse notranje zmede, da bi bili "vredni" bolj srečne poti. Dovolj je nekaj bolj skromnega, a pogosto zahtevnejšega: da si priznamo, da smo še vedno v nastajanju. Da nismo samo posledica preteklosti, ampak tudi prostor možnosti. Da se človek ne meri le po tem, kako globoko je padel, temveč tudi po tem, kako je ob vsem ohranil zmožnost za stik, novo učenje, novo zvestobo življenju. V tem smislu se dobro sliši misel, ki jo ima rad tudi integrativni pogled: življenje ni kamen, ampak tok.
Premik se lahko začne zelo majhno, skoraj neopazno: s tem, da človek ni več samo prenašalec bremen, ampak znova opazi, kje je, kako diha in kaj se v njem prebuja v stiku z živim svetom. Kjer siva razpoloženja niso doživeta kot moralna slabost, temveč kot stanje, ki kliče po celostnejšem odgovoru. Kjer ljubezen do živega sveta ni okrasek, ampak razvojna zmožnost. Človek ni zaprt sistem brez izhoda. Človek je odnosna in učeča se celota, ki lahko ob pravih pogojih spet začne rasti. Lahko se znova uči prisotnosti. Lahko postopoma razširi svojo pozornost. Lahko zori v večjo suverenost ter tako korak za korakom, postane nekdo, ki ne živi več samo po logiki preživetja, ampak po logiki odnosa.
