Ekologija človeka ne obdaja samo od zunaj. Vzgaja ga. To je ena bolj neudobnih misli integrativnega izročila. Človek ne postaja to, kar je, samo skozi starše, šolo, jezik in kulturo, ampak tudi skozi zrak, svetlobo, hrup, toploto, gostoto prostora, dostop do živih krajev in splošni ton sveta, v katerem odrašča. UNICEF je leta 2024 opozoril, da bodo podnebna in okoljska kriza, skupaj z drugimi velikimi premiki časa, močno oblikovale življenje otrok do sredine stoletja (UNICEF, 2024). To pomeni, da vprašanje ni več samo, kakšen svet bomo zapustili prihodnjim generacijam. Vprašanje je tudi, kakšne ljudi bo ta svet sproti delal iz njih.
Petzold in Orth-Petzold temu rečeta “bedrohte Ökologisation”, ogrožena ekologizacija (Petzold & Orth-Petzold, 2018a). Izraz zveni suho, njena vsebina pa je precej temna. Pomeni, da okolje človeka ne oblikuje samo v smer zdravja, čutne širine in zvestobe živemu, ampak ga lahko oblikuje tudi v smeri otopelosti, razdražljivosti, utesnjenosti in odtujenosti. Če otrok ali odrasel dolgo živi v svetu brez dovolj zelenja, s preveč hrupa, z agresivno hitrostjo, s stalnim pritiskom, z umetno svetlobo in s skupnostjo, v kateri je strah učinkovitejši od dialoga, se ne zoži samo njegov prosti čas. Zoži se tudi njegova notranja pokrajina. Svet mu začne govoriti, da je normalno biti napet, hiter, obramben in premalo navzoč.
To ni samo poetična intuicija. Evropska agencija za okolje je leta 2025 ocenila, da več kot 30 % prebivalstva Evrope živi na območjih, kjer je prometni hrup škodljiv zdravju, in da dolgotrajna izpostavljenost hrupu prispeva k desettisočem prezgodnjih smrti ter tudi k slabšemu duševnemu zdravju in počutju (EEA, 2025). WHO obenem poudarja, da zelene in modre površine dokazano podpirajo zdravje in dobro počutje ter zmanjšujejo stresno obremenitev (WHO Europe, 2023). V takem kontrastu je že skoraj banalno jasno, da okolje ni kulisa. Je del psihološkega ustroja vsakdana. Kjer človek živi v sovražno oblikovanem prostoru, se njegovo telo in presoja začneta temu prostoru počasi prilagajati.
Poškodovan svet ne rodi samo slabše regulacije in več duševne stiske, ampak tudi državljane, ki hitreje izgubijo občutek vpliva. OECD opozarja, da demokracije pritiskajo polarizacija, dezinformacije in upad zaupanja, kar zmanjšuje občutek političnega glasu in kakovost skupnega odločanja (OECD, 2024). V takem okolju človek hitreje preda odgovornost drugam, še posebej tistim, ki obljubljajo preprost red, velike rešitve in priročne sovražnike. Kadar se temu pridruži strah, skupnost ne napreduje, ampak se lažje pusti voditi v še bolj obrambne, kratkovidne in razdiralne odločitve. Svet, ki človeka vzgaja narobe, ga torej ne uči samo slabšega odnosa do narave, ampak tudi slabšega odnosa do svoje vloge v demokratičnem življenju.
Ob vsem tem bi človek najraje verjel, da ga svet pač naredi takega, kot je, in da je zato tudi odgovornost vedno nekje drugje: pri sistemih, politikih, kapitalu, platformah, medijih, zgodovini. Vse to je del resnice. Ni pa še vsa. Ker prav v času, ko okolje, skupnosti in kultura človeka učijo slabše refleksije, več strahu in manj zadržka, postane toliko pomembnejše, da se nekdo temu upre. Morda junak današnjega časa ni tisti, ki ga svet avtomatično dobro vzgoji, ampak tisti, ki sredi njegove kvarnosti vztraja pri mišljenju, pri samoomejitvi in pri skupnem dobrem. Svet človeka res vzgaja. Toda človek še vedno lahko odloči, katerim lekcijam ne bo ostal zvest.
