Ko človek izgubi mero, presežek ne ostane več osebna razvada. Postane sistem. Iz tega sistema potem nastane nekaj, kar je na prvi pogled skoraj absurdno: več ko proizvedemo, prepeljemo, zapakiramo in založimo, več pomanjkanja se začne kopičiti drugje. Ne nujno na istih policah, ampak v tleh, vodah, gozdovih, zraku in življenjih ljudi, ki nosijo strošek tega obilja. Presežek torej ni nedolžna beseda. Pogosto pomeni, da si nekdo lahko privošči preveč prav zato, ker drugje nekdo drug izgublja zaščito, hrano, zdravje, prihodnost ali golo možnost, da bi si oddahnil. To ni stranski učinek sistema. To je eden njegovih glavnih mehanizmov (Petzold, 2022j; Petzold et al., 2013a).
Današnji svet to pove zelo brutalno tudi v številkah. UNEP je leta 2024 poročal, da je bilo v letu 2022 po svetu zavrženih 1,05 milijarde ton hrane, približno petina vse hrane, ki je bila na voljo potrošnikom. V istem času je 783 milijonov ljudi trpelo zaradi lakote, več kot 3,1 milijarde pa si ni moglo privoščiti zdrave prehrane (UNEP, 2024). To je podoba civilizacije, ki ne proizvaja samo dobrin, ampak tudi groteskno neenakost med preveč in premalo. Hrana ne manjka zato, ker je svet prenehal rojevati. Manka zato, ker presežek ni organiziran okoli zvestobe življenju, ampak okoli profita, udobja, hitrosti in odmetavanja.
Podoben vzorec se vidi tudi pri snovi sami. OECD ugotavlja, da je svetovna raba materialnih virov zrasla z 27 milijard ton leta 1970 na 89 milijard ton leta 2017, do leta 2060 pa naj bi se ob nespremenjenih trendih še naprej strmo povečevala (OECD, 2019). To pomeni, da obilje ni samo stvar vitrin in reklam. Je tudi rastoča masa izkopanega, posekanega, prepeljanega, predelanega in odvrženega sveta. Človek pri tem ne živi več samo od zemlje. Živi iz njenega pospešenega praznjenja. In ker ta proces navzven pogosto deluje kot uspeh, si ga družbe rade pripovedujejo kot razvoj, medtem ko v resnici pospešujejo razpad nosilnih pogojev lastnega obstoja.
Tu se pokaže še ena temna povezava s sklopom o duševnem zdravju. Bolni sistemi ne proizvajajo samo odpadka, ampak tudi bolne oblike normalnosti. Človek se navadi na preveč. Na to, da je vse vedno na voljo. Na to, da so stvari hitro zamenljive. Na to, da cene ne odražajo resnične škode. Takšna navajenost človekovo zaznavo otopi. Težje čuti mejo, težje se ustavi, težje vidi, da so polne police lahko zgrajene na praznejšem svetu. Ranjen socialni red tako ne proizvaja le revščine in ekološkega zloma, ampak tudi osebnosti, ki lažje racionalizirajo prekomernost, lažje živijo brez pravega stika s posledicami in lažje pristanejo na ravnanja, ki bi se jim ob bolj zdravem svetu zdela neznosna (Petzold & Orth-Petzold, 2018a; Petzold, 2018c).
Ob vsem tem bi človek najraje rekel, da je problem prevelik, preveč globalen in preveč vpet v sistem, da bi v njem lahko kaj pomenil. A prav tam je past. Propad postane zares neizogiben šele tedaj, ko množica ljudi začne živeti, kot da njihova dejanja nimajo več teže. V resnici pa jo imajo. Vsakokrat, ko človek ne pristane na logiko samoumevnega presežka, ko izbere manj brez občutka izgube, ko zavrne laž, da je obilje samo po sebi dobro, že nekaj premakne. Morda junak našega časa ni tisti, ki ima največ dostopa, ampak tisti, ki sredi kulture preobilja zna ostati zvest meji. Ki razume, da svet ne propada samo zaradi velikih strojev, ampak tudi zaradi vsakdanjih privolitev. In zato ve, da skozi njegove izbire ne teče le osebni okus, ampak del usode skupnega sveta.
