Če je prvi del police govoril bolj o stanjih - o tesnobi, depresiji, izgorelosti, travmi, psihotičnih motnjah in drugih oblikah duševne stiske - se ta del premakne drugam. Ne toliko k vprašanju, kaj človeka v nekem obdobju preplavi, ampak bolj k vprašanju, kako človek trajneje živi sebe, druge in svet. Motnje osebnosti so zato zahtevna tema. Ne zato, ker bi bile bolj “težke” od drugih, ampak ker se ne pojavijo samo kot epizoda ali simptom. Pogosto segajo v sam slog odnosa, v način bližine, meje, vrednotenja, zaupanja, samouravnavanja in preživetja.
Prav zato je pri njih še posebej pomembno, da ne zdrsnemo v dve slabi navadi. Prva je etiketiranje: da človeka skrčimo na ime motnje in se s tem rešimo napora razumevanja. Druga je moraliziranje: da vzorec osebnosti zamenjamo za “slab karakter” ali “težavno osebo” in s tem pozabimo, da so tudi ti vzorci pogosto nastali kot dolgoročni načini prilagoditve, zaščite, preživetja ali iskanja bližine. To ne pomeni, da niso lahko za človeka in okolico zelo naporni. Pomeni pa, da jih je bolj pošteno brati kot trajne organizacije stiske, ne kot preproste sodbe o vrednosti osebe.
V tem sklopu zato motnje osebnosti niso obravnavane kot hladne diagnoze, ampak kot različne pokrajine odnosa. Nekje je stik preveč nevaren, drugje preveč nujen. Nekje človek svet drži skupaj z nadzorom, drugje z nastopom, s sumom, z odmikom ali z veliko lakoto po zrcaljenju. Skupno jim je, da oblikujejo način, kako človek biva med ljudmi. Pogosto pa tudi to, kako težko je sam s seboj. Zato ta besedila niso namenjena hitremu “prepoznavanju tipov”, ampak počasnejšemu razumevanju, kaj se zgodi, ko človeška bit postane prostor dolgotrajne napetosti in razglašenosti razvoja v svetu. Pri branju je sicer pričakovati, da boste v kakšnem od opisov prepoznali sebe, bližnje ali tretje osebe. To je povsem normalno, bi pa pri tem ponovno povabil, da sebe in drugih ne etiketiramo in ožamo na domišljijske like, kot bi sortirali nogavice po predalu. Narava ne pozna predalov, nogavice pa nepričakovano skačejo naokoli. V raznolikih okoliščinah življenja in notranjih stiskah, ki jih prinašajo, se v človeku pojavi marsikakšna misel, občutek ali čustvo. Ta nas vodi v ravnanja, ki bi jih človek včasih še kako rad skril pred sabo in drugimi. In v tem smo prepogosto še kako uspešni. Naj besedila na tej strani služijo temu, da ozaveščajo o raznolikosti notranjih pokrajin človeka. Morda je v njihovem razumevanju vsaj del ključa k bolj sočutni družbi in zdravemu okolju, ki sobivata v toku vzajemne podpore.
Tudi tukaj narava in gozdna terapija nimata vloge čudežne rešitve. Imata pa lahko pomembno podporno mesto. Ker naravni prostor ni samo lep, ampak tudi manj socialno vsiljiv, manj manipulativen, manj nasičen z ocenjevanjem in hitrimi odzivi. V njem človek včasih lažje pride do telesa, ritma, distance, orientacije in oblike stika, ki ni takoj preobremenjena z vsemi starimi vzorci. To ni dovolj samo po sebi. Je pa lahko dragocen del poti. In prav to je nit tega sklopa: ne popraviti osebnosti kot pokvarjen stroj, ampak bolje razumeti, kako človek v svojem načinu bivanja trpi, vztraja, se brani in kje se mu lahko odpre malo več prostora za drugačen stik s svetom.
