Če je bil prejšnji sklop bolj o stanjih, ki človeka preplavijo, izčrpajo ali zamajejo, se novi sklop začne tam, kjer postane sama osebnostna pokrajina bolj razburkana. Mejna osebnostna motnja ni le nek »težaven značaj«, kot jo žal pogosto opisujejo škodljive etikete. NICE jo obravnava kot stanje, pri katerem so v ospredju težave z uravnavanjem čustev, impulzivnostjo, odnosi, samopodobo in kriznimi vedenji, zato človeka pogosto hitreje preplavijo občutki, kot jih zmore držati skupaj (NICE, 2009/2024; NICE, 2015).
To je pomembno že zato, ker se mejna osebnostna motnja pogosto dotika veliko stvari, ki smo jih v prejšnjem sklopu že srečali posebej: tesnobo, travmatsko preobremenjenost, depresivnost, včasih tudi disociacijo ali motnje hranjenja. Le da tukaj to ni ena sama epizoda, ampak bolj trajnejši način, kako človek doživlja sebe, druge in bližino. Tisto, kar je za nekoga drugega samo spor, je tu za osebo lahko notranji potres. Tisto, kar je za nekoga drugega oddaljitev, je tu lahko doživeto kot izginotje sveta. In ker je ta notranji teren tako hitro razrvan, se človek včasih oklepa načinov preživetja, ki ga hkrati ščitijo, a pogosto tudi ranijo.
V integrativnem tonu bi lahko rekli takole: pri tej motnji ni prizadeto samo razpoloženje, ampak tudi uravnavanje stika. Meje so lahko preveč prepustne ali preveč ostre, odnosi hitro nihajo med bližino in grožnjo, telo pa pogosto nosi veliko napetosti. Ekopsihosomatika je tu uporabna, ker človeka ne reže na diagrame, ampak ga vidi kot telesno-duševno bitje v odnosu s svetom, prostori, dražljaji in drugimi ljudmi (Hömberg, 2017; Petzold & Hömberg, 2017). Ko je notranji svet razburkan, je pomembno tudi to, kakšen je zunanji svet in koliko stabilnosti je v njem: ali je kaotičen, vsiljiv, premalo zanesljiv, ali pa lahko deluje kot vir orientacije, ritma in opore.
Pri tem ta argument ni več samo teoretičen. Novejše raziskave so začele neposredno preverjati terapevtske pristope z aktivnostmi na prostem in avanturizmom pri mejni osebnostni motnji. Pilotna pragmatična kontrolirana klinična raziskava je pokazala, da je lahko avanturistični terapevstki pristop pri osebah z mejno osebnostno motnjo koristen kot dopolnilna intervencija ob standardni obravnavi, vendar gre za majhno študijo in rezultate zato velja razlagati previdno (Mendo-Cullell et al., 2021). Kasnejša raziskava kratkoročnih in dolgoročnih izidov iste programske linije je poročala o izboljšavah na psihološkem, vedenjskem, čustvenem, medosebnem in kliničnem področju ter o ohranitvi dela učinkov tudi v daljšem spremljanju, vendar avtorji sami opozarjajo, da je zaradi zasnove in velikosti vzorca potrebna previdnost pri posploševanju (Gabarda-Blasco et al., 2024). To je za to poglavje pomembno, ker pomeni, da narava pri mejni osebnostni motnji ni več samo metafora regulacije, ampak že tudi predmet neposrednega kliničnega raziskovanja.
Še pomembnejše za izvajalce pa je, da ista raziskovalna linija ponudi tudi precej uporaben prakseološki namig. Avtorji opišejo, da se programi začnejo z vzpostavljanjem varnega okolja, nato pa udeležencem ponudijo izziv, ki dopušča individualno in skupinsko izbiro (Gabarda-Blasco et al., 2024). To je pri mejni osebnostni motnji skoraj bistveno. Človek pogosto ne potrebuje še enega intenzivnega dražljaja, temveč prostor, v katerem lahko izkuša dovolj izziva brez preplavitve, dovolj stika brez vsiljivosti in dovolj strukture brez ponižujočega nadzora. Če to prevedemo iz jezika raziskav v teren, dobimo zelo uporabno vodilo: varen okvir naj pride pred avanturo, ne za njo.
Narava in gozdna terapija se zato pri mejni osebnostni motnji ponujata kot možen podporni prostor za nekaj zelo osnovnega: uravnavanje, orientacijo, več varnosti v telesu in manj agresiven stik z dražljaji. Gozd človeka ne vrednoti, ne vrača mu zapoznelih sporočil in ne igra čustvenih iger. To je za marsikoga skoraj osupljivo olajšanje. Seveda pa s tem ni vse rešeno. NICE še vedno jasno poudarja pomen strukturirane obravnave, psiholoških terapij, kriznega načrtovanja, premišljenega prehajanja med službami in ustrezne strokovne supervizije. Gozdna terapija zato ne zasede mesta zdravljenja, lahko pa v dobrem strokovnem okviru podpira nekaj, kar je pogosto zelo dragoceno: več telesne prizemljenosti, več ritma in manj kaotično izkušnjo stika (NICE, 2009/2024, 2015).
Dodatno je zanimiv tudi novejši konceptualni prispevek, ki opozarja, da lahko urbano okolje s svojo senzorno obremenitvijo, pomanjkanjem zelenih površin in večjo dražljajsko intenzivnostjo pri posameznikih z mejno osebnostno motnjo še stopnjuje čustveno disregulacijo. Ker gre za konceptualni oziroma argumentativni članek in ne za terapevtsko preskušanje, ga je treba uporabljati previdno; uporaben pa je kot širši argument, da okolje pri tej motnji ni nevtralno, temveč lahko deluje bodisi kot dodatni pritisk bodisi kot regulacijski vir (Khalil, 2025). V tem smislu naravni prostor ni samodejna rešitev, je pa lahko del manj vsiljivega, bolj orientacijskega in bolj telesno zanesljivega sveta.
Za izvajalce gozdne terapije je zato prakseološko ključno predvsem naslednje: jasen potek, berljiva struktura, možnost izbire, dovolj počasni prehodi in nepreveč intenzivna skupinska dinamika. Pri mejni osebnostni motnji ni posebej pametno graditi dela na kaotičnih spremembah načrta, pretirani negotovosti ali dramatiziranju čustvene izkušnje. Smiselnejši so kratki, konkretni orientacijski poudarki, jasno vodenje in naloge, ki človeka vračajo v telo ter prostor, ne pa še globlje v čustveno vrtinčenje. Pri tem je koristno, da so bližina, izziv in skupinska povezanost vedno premišljeno dozirani, ne pa samoumevni.
Gozdna terapija je lahko koristna prav zato, ker ne sili v velike uvide, ampak pomaga pri majhnih, ponovljivih izkušnjah: da stopalo začuti tla, da se dih lahko nekoliko sprosti, da bližina ne pomeni nujno nevarnosti, da telo ni samo prizorišče premočnih občutkov, ampak lahko postane tudi prostor orientacije in užitka. Ne zadošča sama. Lahko pa v dobro vodenem procesu pomaga, da človek med vsemi notranjimi nevihtami prvič ali ponovno sreča nekaj, kar ni idealno, je pa dovolj zanesljivo. Pri mejni osebnostni motnji je to lahko mnogo manj spektakularno, a ravno zato zelo pomembno: ne velika razodetja, ampak dovolj stabilen prostor, v katerem se človek lahko postopoma sestavi.
