Če je bila pri odvisnostni osebnostni motnji osrednja stiska pogosto v tem, da človek brez drugega težko stoji, se pri obsesivno-kompulzivni osebnostni motnji težava pogosto obrne navznoter in navzgor: treba je držati sebe, druge in svet skupaj z redom, pravilnostjo, nadzorom in natančnostjo. Na prvi pogled je to lahko videti celo občudovanja vredno. Vesten človek. Zanesljiv človek. Človek, ki ne dela napak. Težava je samo v tem, da življenje ni razpredelnica z lepimi robovi in jasnimi kategorijami, svet pa zna imeti precej slab odnos do popolnosti. DSM-5-TR to motnjo opisuje kot trajen vzorec preokupiranosti z redom, perfekcionizmom in nadzorom na račun prožnosti, odprtosti in učinkovitosti (American Psychiatric Association [APA], 2022).
To je pomembna razlika tudi glede na OKM, ki smo jo obravnavali v prejšnjem sklopu. Tam so bile v ospredju bolj vsiljive misli in prisile, ki človeka mučijo. Pri obsesivno-kompulzivni osebnostni motnji pa je način delovanja pogosto bolj zlit z občutkom identitete. Človek ne doživlja vedno, da ga njegov red samo utesnjuje. Včasih ga doživlja kot nujno zaščito pred kaosom, napako, sramom ali izgubo nadzora. Težava je v tem, da cena take zaščite rada postane previsoka: odnosi se otrdijo, spontanost se zoži, telo ostaja napeto, življenje pa postane nekaj, kar je treba predvsem pravilno voditi, namesto živeti in uživati (APA, 2022; MedlinePlus, 2024).
Če je bil novi sklop o motnjah osebnosti zamišljen kot zemljevid trajnejših načinov odnosa do sebe in sveta, je ta motnja skoraj zemljevid pretirane notranje administracije. Vse mora imeti mesto. Vse mora biti pravočasno. Vse mora biti tako, kot je treba. Za človeka je to lahko naporno že znotraj njega samega, za okolico pa pogosto še toliko bolj. Ker oseba navadno ni dramatična, je okolica pogosto dolgo ne prepozna kot nekoga v stiski, ampak samo kot zahtevnega ali nekoga, ki »komplicira«. V resnici pa je pod tem pogosto zelo veliko tesnobe in trpljenja.
Narava in gozdna terapija pri tej temi ponudita zanimiv dodatek, in sicer kot oblika prepleta kaosa in pojavljajočega se živega reda. Drevesa niso poravnana po ravnilu, pa vendar gozd ne razpade. Pot se ne drži vedno popolne linije, pa vendar vodi dalje. Mah ne sprašuje, ali je dovolj simetričen. Za človeka, ki svet drži skupaj z notranjim ukazom »mora biti prav«, je to lahko skoraj subverzivna izkušnja. Naravni prostor pokaže, da obstajajo tudi oblike reda, ki niso toge: ritem brez prisile, struktura brez zategnjenosti in oblika brez nenehnega preverjanja, ali je vse še pod nadzorom. Ponuja bolj telesno in manj prisilno obliko orientacije v svetu (Hömberg, 2017; Petzold & Hömberg, 2017).
Pri tej temi je treba biti enako pošten kot pri prejšnjih dveh osebnostnih motnjah: neposrednih raziskav o gozdni terapiji prav pri obsesivno-kompulzivni osebnostni motnji je za zdaj “zelo malo”. Zato ni smiselno pisati, kot da že obstajajo trdni klinični dokazi za njeno specifično zdravljenje. Vseeno pa obstajajo dobri razlogi, da takšno možnost razumemo kot obetaven podporni pristop. Novejši pregled naravno podprtih intervencij kaže, da se področje hitro razvija in da vključuje zelo različne oblike strukturiranega stika z naravo, vendar hkrati opozarja na veliko metodološko raznolikost ter potrebo po bolj doslednem poročanju in strožji raziskovalni zasnovi (Moyers-Kinsella et al., 2024). To pomeni, da imamo dovolj podlage za smiselne in previdne trditve, ne pa za velike obljube. Bibliometrična analiza raziskovalnega področja ne predstavlja neposrednega kliničnega dokaza za terapevtske mehanizme pri tej motnji. Lahko pa podpira bolj zadržano ugotovitev, da se v literaturi pogosto pojavljajo poudarki o telesno-umskem povezovanju, izkustvenem učenju, odnosnosti in terapevtskih procesih, ki ne potekajo samo skozi pogovor, temveč tudi skozi telesno in prostorsko izkušnjo (Rodríguez-Redondo et al., 2023). Pri obsesivno-kompulzivni osebnostni motnji je takšna razlaga smiselna predvsem kot konceptualna opora, ne kot specifično potrjen klinični učinek.
Gozdna terapija zato pri tej motnji ni vabilo v nered, ampak v več prožnosti. V počasnejši stik z nečim, kar ima ritem, ne da bi bilo nadzorovano. V izkušnjo, da je mogoče stopiti, dihati, hoditi, opazovati in biti prisoten, ne da bi bilo treba vse sproti popravljati. To ne zadošča samo po sebi. Lahko pa v dobrem okviru človeku pomaga, da začne človek slutiti nekaj precej dragocenega: da življenje ne razpade takoj, ko ni popolno. Za nekoga, ki je bil predolgo v notranji službi za nadzor kakovosti, je to lahko osvobajajoče doživetje.
