Po obsesivno-kompulzivni osebnostni motnji, kjer človek skuša svet držati skupaj z redom in pravilnostjo, prideva do drugačne vrste notranje napetosti: do potrebe, da mora biti Jaz dovolj velik, dovolj poseben in dovolj občudovan, da sploh zdrži samega sebe. Narcistična osebnostna motnja je na internetu pogosto obravnavana kot poceni horor žanr z naslovom »toksični ljudje«, kar je zelo priročno za klike in zelo slabo za razumevanje. APA jo opisuje kot trajen vzorec grandioznosti, potrebe po občudovanju in pomanjkanja empatije. Če pa želimo biti pošteni, morda celo nekoliko sočutni, moramo dodati še drugo stran: pod veliko podobo sebe je pogosto precej krhka notranja opora, ki jo je treba nenehno na novo utrjevati (APA, 2022).
To pomeni, da človek z narcističnimi potezami ni samo »poln samega sebe«. Pogosto je bolj odvisen od zrcaljenja, kot bi si želel priznati. Potrebuje potrditev, občudovanje, poseben status ali vsaj občutek, da ni navaden in ranljiv kot ostali smrtniki. Ko to zrcaljenje dobi, lahko deluje samozavestno, bleščeče ali celo magnetno. Ko ga ne dobi, pa se lahko hitro pojavijo prizadetost, jeza, praznina, sram ali občutek ponižanja. Problem ni v prevelikem egu, ampak v tem, da je samovrednotenje pogosto preveč vezano na to, kako se svet odzove nanj (APA, 2022).
Če novi sklop o motnjah osebnosti razumemo kot zemljevid trajnejših načinov odnosa do sebe in drugih, je narcistična osebnostna motnja neke vrste drama samovrednotenja v odmevni dvorani. Človek sicer govori o sebi, toda pogosto površinsko, na ravni dosežkov in pridobitev. Ne iz občutka polnosti, ampak iz lakote notranje praznine. Potrebuje odmev, občudovanje, potrditev in posebnost. In ker je odvisnost od zunanjega zrcala velika, je empatija običajno slabše razvita: drugi ljudje postanejo bolj občinstvo, tekmeci ali podporniki kot pa samostojni svetovi z lastno bolečino, omejitvami in resničnostjo. To ni prijetno ne za človeka ne za odnose okrog njega, vendar je še vedno bolje razumeti ta vzorec kot strukturo stiske, kot pa ga zreducirati na zožan domišljijski lik slabega človeka (APA, 2022).
Narava in gozdna terapija pri tej temi ponudita zanimivo, precej tiho možnost razvoja. Gozd človeka nikakor ne občuduje, a ga tudi ne ponižuje. Ne ploska, ne vrača lajkov, ne podeljuje statusov in ne organizira lestvice najbolj izjemnih sesalcev tedna. To je lahko za nekoga, ki je navajen graditi stik s svetom prek posebnosti, skoraj nenavadna izkušnja. Gozdu je vseeno za naše nazive, plakete, drage avtomobile in vile z bazenom. V naravi je človek lahko viden drugače: ne kot projekt vtisa, ampak kot telo v prostoru, bitje med drugimi bitji. Nekdo, ki hodi, diha, zaznava, ni pa zaradi tega nič manj ali bolj vreden od ostalega življenja. Ekopsihosomatski pogled je tu koristen prav zato, ker omogoča prehod iz samoprezentacije v prisotnost, iz nenehnega uveljavljanja v bolj telesno in manj spektakularno obliko stika s svetom (Hömberg, 2017; Petzold & Hömberg, 2017).
Pri tej temi je treba biti pošten podobno kot pri nekaterih drugih osebnostnih motnjah iz tega sklopa: neposrednih raziskav o gozdni terapiji prav pri narcistični osebnostni motnji je za zdaj zelo malo. Zato ni smiselno pisati, kot da že obstajajo trdni klinični dokazi za njeno specifično zdravljenje. Obstajajo pa dobri razlogi, da jo razumemo kot obetaven podporni pristop. Novejši pregled naravno podprtih intervencij kaže, da se to področje hitro razvija in da vključuje zelo različne oblike strukturiranega stika z naravo, hkrati pa opozarja na metodološko raznolikost in potrebo po strožjih raziskovalnih zasnovah ter bolj doslednem poročanju (Moyers-Kinsella et al., 2024). To nam omogoča, da o gozdni terapiji govorimo resno, ne da bi ji pripisovali več, kot raziskave trenutno omogočajo.
Za to poglavje je posebno uporaben tudi person-centred pogled na naravno podprte intervencije, ki poudarja, da terapevtski učinek pogosto ne izhaja le iz narave kot take, ampak iz součinkovanja prostora, dejavnosti in dovolj varnega, nepresojajočega človeškega spremljanja (Harrod et al., 2023). To je pri narcistični osebnostni motnji pomembno zato, ker oseba pogosto živi v stalni napetosti med potrebo po posebnosti in strahom pred razvrednotenjem. V takem primeru je terapevtsko dragocen prav prostor, kjer ni treba nenehno proizvajati vtisa, braniti statusa ali tekmovati za potrditev. Naravni prostor ne deluje kot občinstvo, zato lahko v njem postopoma postane bolj otipljiva razlika med vrednostjo in občudovanjem, med stikom in nastopom ter med živostjo in grandioznostjo.
Gozdna terapija se pri tej motnji zato ne ponuja kot vadba ponižnosti v kaznovalnem smislu, ampak kot prostor za manj naporno obliko bivanja. V okolju, kjer človek ne potrebuje stalnega zrcala, se lahko počasi pokaže možnost drugačnega stika s seboj in z drugimi. To seveda ne zadošča samo po sebi. Narcistična osebnostna motnja ni stvar enega lepega sprehoda med drevesi, pa če so še tako fotogenična. Lahko pa naravni prostor v dobrem strokovnem okviru pomaga pri enem pomembnem premiku: da človek prvič ali ponovno izkusi, da ni treba biti izreden, da bi bil resničen. Za nekoga, ki je moral dolgo živeti od odmeva, je to lahko precej tiha, a velika sprememba.
