Strah pred naravo je precej bolj pogost, kot bi si mislili. Včasih se strah pokaže zelo neposredno: nekdo se v gozdu ne more sprostiti, ker ga plaši nepredvidljivost, tema, žuželke, blato, samota ali pa tisti rahlo nelagoden občutek, da okolja ne obvladuje. In res ga ne. V naravi, tako kot v življenju nasploh, je večina stvari povsem izven naše kontrole. A ne le, da s tem ni nič narobe; gre za najbolj naraven pojav, ki je hkrati pomembna lekcija.
V resnici pa nam narava soočanje s strahom običajno ponudi v precej tišji, bolj prefinjeni obliki. Kaže se kot odpor do hoje po neurejenih poteh ter nezaupanje do divjega. Kot potreba, da je vse kar je divje hitro prevedeno v nekaj varnega, urejenega in – če le se da – lepo označenega na informativni tabli. Tak strah ni nujno znak, da smo odtujeni od sebe ali »slabi ljubitelji narave«. Pogosto se prikrade kot svarilo, da naš odnos do narave ni bil dovolj negovan, da telo nima dovolj izkušenj, iz katerih bi lahko črpalo zaupanje. Prav zato zgolj usmerjenost k naravi še ni isto kot skrbnost, ljubeča pozornost ali zrel odnos. Biofilija, ta topla naklonjenost živemu, se mora razviti. Učimo se postopoma, skozi stik, izkušnjo, znanje in občutljivost (Petzold & Orth-Petzold, 2018a).
Pomembno si je priznati in razumeti, da narava ni samo prijazna kulisa za sproščujoče sprehode in popolne fotografije. Je prostor, kjer stvari živijo po svojih pravilih. Lahko nam daje hrano, zavetje in mir, lahko pa v človeku prebudi tudi tisto prvinsko previdnost, napetost in strah. Ta je v luči evolucije pogosto povsem na mestu. Namen strahu je, da nas obvaruje. Lahko nas opozori na potrebno previdnost v situaciji. Lahko nas motivira v zadostni pripravi, preden se odpravimo “v zeleno divjino”. Včasih pa strah enostavno temelji na pomanjkanju izkušenj izpostavljenosti naravi. Petzold to pove precej preudarno: narava nas lahko ščiti, a v sebi nosi tudi nezanemarljive nevarnosti. Zgolj to, da nam je narava všeč, še ne pomeni, da z njo že imamo zrel odnos in da je naš strah povsem prazen. Povezanost se ne zgodi čez noč. Raste počasi, skozi stik, izkušnjo, znanje in razumevanje (Petzold & Orth-Petzold, 2018a). Morda je zato pri tej temi bolj kot pogum pomemben drug izraz, to je “sočutje z naravo”. To je zmožnost, da naravo opazujemo dovolj pozorno, da začnemo razumeti njen ritem, stanje in meje. Ne gre samo za to, da nas je v gozdu manj strah. Gre za to, da začnemo slutiti, kako se v njem gibati; kdaj stopiti previdneje, kdaj se ustaviti, kdaj poslušati. Se postopoma uglasiti na okolje.
Obstaja lep praktičen primer: že preprosta vaja v gozdu je lahko za nekoga zelo intenzivna, če se mora med drevesi gibati brez pogleda ali z občutkom, da bi se lahko poškodoval. Takrat rešitev ni v tem, da si rečemo »ne boj se« in gremo naprej. Strah ne izgine, če ga ignoriramo. Pogosto tako postane celo glasnejši. Strah je priporočljivo spremljati z občutkom varnosti, postopnostjo in empatičnim vodenjem (Barzen, 2019; Petzold & Orth-Petzold, 2018a). Malo po malo, korak za korakom, kot je za naravo… no, naravno. S tem pa tudi korektivna izkušnja in veščine vzpostavljanja stika, ki se lahko subtilno izrazijo skozi druge razsežnosti človekove biti.
Danes pa se temu starodavnemu, skoraj instinktivnemu strahu pridružuje še nekaj novega. Ne bojimo se več samo tega, kar je v naravi divje in neznano, ampak dejstva, da se z naravo nekaj dogaja. Požari, suše, izumiranje vrst, vročinski valovi, žled in tisti občutek, da se življenjski svet maje. Narava tako postane nekaj dvojnega: ista pokrajina nas hkrati lahko pomirja in pa tudi opominja, kako krhko je vse skupaj (Petzold, 2022j).
Zatorej je prvi korak v odnosu do narave resda manj romantičen, kot bi si morda želeli, saj zunanji svet ni tam iz neke nuje, da ga nemudoma vzljubimo. Pa naj gre za gozd, domač okoliš, puščavo ali prenatrpano velemesto. Tako kot ne vzljubimo lastnih lastnosti, za katere mislimo, da so odveč ali se jih celo bojimo, enako velja za dogajanja izven sebe. Skupaj s tem, ko bolje spoznamo in sprejemamo sami sebe, se nam tudi narava “tam zunaj” lahko razširi in predstavi kot nekoliko drugačna in bolj domača.
Dobro je torej začeti z zavedanjem, da naravi dovolimo biti v vsej njeni spreminjajoči se kompleksnosti. Včasih je nežna, drugič hrapava. Ima mehkobo, ima pa tudi kremplje. Pot do čarobnega razgleda je lahko tudi spolzka, ozka, blatna in se na trenutke zdi prestrma. To pa je naposled tudi precej dobra prispodoba za vseživljenjski razvoj.
Ko naravi nehamo “ukazovati”, kakšna bi morala biti, se lahko zgodi nekaj zanimivega: tudi strah izgubi ostrino in njegova lupina se prične tanjšati. Ne zato, ker bi narava postala manj divja, ampak ker človek v njej ni več zgolj obiskovalec, ki se počuti izgubljenega. Postaja nekdo, ki se odnosa z živim svetom ponovno uči. (Petzold & Orth-Petzold, 2018a; Petzold, 2022j).
