Biofilija in ekofilija zvenita skoraj kot sopomenki. Obe govorita o človekovi povezanosti z živim svetom, vendar ne na isti ravni. Biofilija bolj označuje prvotno naklonjenost življenju, tisto skoraj spontano zbližanje z rastjo, toplino, živostjo, bitji in kraji, kjer se nekaj organsko premika. Ekofilija pa je bolj zavestna, oblikovana drža: ljubezen do življenjskega sveta, ki vsebuje tudi skrb, odnos in neko mero odgovornosti. Pri Petzoldu se zato ekofilija pojavlja v bližini ekosofije, kot ljubezen do sveta živega, ki lahko vodi v bolj preudaren odnos do narave in življenjskega prostora (Petzold, 2006p).
Razlika je pomembna zato, ker človek lahko naravo občuti rad, pa je še ne zna zares negovati in varovati. Lahko uživa v gozdu, živalih, svetlobi in letnih časih, pa iz tega še ne nastane drža. Biofilija je lahko začetek. Lahko je tisti prvi notranji »da« življenju. Ekofilija pa je korak naprej: iz naklonjenosti naredi odnos, iz odnosa pa prakso. Zato Petzold ob izkušnji narave ne govori le o prijetnem občutku, ampak tudi o možnosti, da človek razvije biofilen in ekofilen življenjski slog ter neko obliko »skrbi za naravo« (Petzold, 2018j).
To pomeni, da nas narava ne uči samo umiritve, ampak tudi pripadnosti. Ko se nas nekaj v gozdu, ob vodi ali ob drevesu zares dotakne, ne dobimo le prijetnega dražljaja. Dobimo izkušnjo, da nismo zunaj sveta, ki živi, temveč v njem. Prav zato je naravna izkušnja pogosto tudi samoizkušnja: v stiku z živim ne srečamo le okolja, ampak tudi svoj način bivanja, svoj ritem, svojo odprtost ali svojo otopelost. Tam nekje se biofilija lahko začne poglabljati v ekofilijo.
Morda je koristno dodati še nekaj: biofilija ni nujno vedno zrela. To je dragocena opomba prehitro romantizirane predstave. Ni vsak stik z naravo že tudi globok odnos. Ni vsaka navezanost na živo že tudi etična drža. Zato je ekofilija pomembna beseda: spomni nas, da bližina sama po sebi še ni dovolj, če iz nje ne zraste tudi drža (Petzold, 2018e).
Če bi to povedali preprosto, bi lahko rekli takole: biofilija je, ko človeka življenje privlači. Ekofilija je, ko se človek na to privlačnost odzove z zvestobo. Prva nas odpre. Druga nas oblikuje. In morda prav med njima nastaja tisti tišji, bolj zdrav odnos do narave, ki človeka ne naredi samo bolj pomirjenega, ampak tudi bolj prisotnega in vzajemnega v svetu, ki ga soustvarja (Petzold, 2006p; Petzold, 2018j).
