Zasvojenosti niso samo vprašanje volje, navade ali »slabih odločitev«. Tesno so povezane z uravnavanjem napetosti, nagrajevanja, hrepenenja, bolečine in odnosa do samega sebe. Nacionalni inštitut za zlorabo drog v ZDA poudarja, da je zasvojenost zdravljiva, vendar jo je navadno treba obravnavati kot kronično motnjo, pri kateri je relaps (ponovitev) lahko del poteka okrevanja. Zdravljenje zato pogosto ni enkraten dogodek, ampak daljši proces spremembe, v katerem se človek uči drugačnega ravnanja s sprožilci, stresom in ravnanjem ob morebitnem relapsu (NIDA, 2020). To pomeni, da človek pri odvisnosti ne potrebuje le prepovedi ali moralnega prigovora. Potrebuje drugačne pogoje regulacije, drugačen odnos do stiske in pogosto tudi drugačno okolje, v katerem sploh lahko začne vaditi bolj zdrave poti.
Integrativni pogled je pri tej temi zanimiv prav zato, ker odvisnosti ne zapre samo v kemijo možganov ali v področje vedenja. Petzold in Orth-Petzold odvisnost od interneta umeščata v širšo sliko sodobne odtujenosti, preobremenjene tehnične vpetosti in osiromašenega odnosa do telesa, sveta in živega okolja (Petzold & Orth-Petzold, 2018a/2019). Ta premik je pomemben, ker pokaže, da zasvojenost ni vedno samo navezanost na substanco ali vedenje, ampak je lahko tudi simptom sveta, v katerem človek vse teže zdrži samega sebe brez hitrega zunanjega sredstva za uravnavanje notranjega stanja.
Tu narava in gozdna terapija ne nastopita kot čudežna rešitev, ampak kot drugačen tip podpornega okolja. Če je zasvojenost pogosto povezana s stresom, osamljenostjo, slabo regulacijo, hrepenenjem po hitri omilitvi in z visoko občutljivostjo na sprožilce, potem je pomembno vprašanje, kje in kako lahko človek sploh začne vaditi drugačen način bivanja. NIDA posebej poudarja, da učinkovito zdravljenje vključuje spreminjanje globoko ukoreninjenih vedenj in učenje novih načinov obvladovanja stresa ter sprožilcev (NIDA, 2020). Gozdna terapija tu ni oblika zdravljenja zasvojenosti v ozkem smislu, lahko pa ponudi prostor, kjer organizem za določen čas ni ves čas v enakem krogu dražljaj-hrepenenje-olajšanje-ponovitev.
Raziskovalna literatura je na tem področju še precej skromnejša kot pri stresu ali spanju, vendar je dovolj zanimiva, da si zasluži pozornost. Díaz-Martínez in sodelavci so v pregledu naravnih intervencij pri preprečevanju in zdravljenju motenj uporabe substanc ugotovili, da je večina vključenih raziskav poročala o ugodnih učinkih, najpogosteje pri stresu, razpoloženju, vključenosti v zdravljenje in splošnem psihološkem blagostanju. Ob tem pa avtorji izrecno opozarjajo, da so študije metodološko zelo raznolike, pogosto majhne in zato premalo trdne za močne klinične sklepe (Díaz-Martínez et al., 2024). Najbolj pošteno je torej govoriti o obetavnem, a še omejenem podpornem dokaznem gradivu.
Pomemben je podatek iz novejše eksperimentalne raziskave med rezidenčnimi pacienti z motnjami uporabe substanc. Benvegnù in sodelavci so primerjali sprehod v naravnem okolju beneške lagune s sprehodom v urbanem okolju in ugotovili, da je naravna izkušnja po posamezni seansi znižala hrepenenje ter izboljšala razpoloženje, blagostanje in občutek zmožnosti delovanja. Ker gre za majhno študijo kratkoročnih učinkov, teh rezultatov ni mogoče neposredno prevesti v trditev, da narava sama preprečuje ponovitve ali nadomešča standardno zdravljenje. Vseeno pa študija dobro pokaže nekaj klinično pomembnega: da je mogoče tudi brez psihoaktivnega sredstva izkusiti olajšanje, manj hrepenenja in več notranje stabilnosti (Benvegnù et al., 2024).
Za prakso je to pomembno predvsem zato, ker narava lahko podpira tiste mehanizme, ki jih okrevanje najbolj potrebuje: zmanjšanje akutne stresne aktivacije, več telesne prizemljenosti, večjo zmožnost zdržati notranje valovanje in več izkušenj, ki niso organizirane okoli substance ali kompulzivnega vedenja. To še ne pomeni, da gozdna terapija sama preprečuje relapse ali da lahko nadomesti psihoterapijo, skupinsko delo, zdravljenje z zdravili pri nekaterih motnjah uporabe substanc ali socialno podporo. Pomeni pa, da lahko v okviru širšega načrta okrevanja deluje kot smiseln podporni prostor za uravnavanje, vadbo prisotnosti in obnovo odnosa do lastnega telesa.
Najbolj pošten sklep je zato verjetno ta: narava in gozdna terapija sta pri zasvojenostih smiselni predvsem kot podporni del širše poti okrevanja, ne kot samostojna terapija. Njuna vrednost ni v tem, da bi čez noč izničili hrepenenje ali popravili globlje rane, ampak da lahko zmanjšata obremenitev, okrepita stik s telesom, ponudita nekaj izkušenj varne prisotnosti in človeku pokažeta, da obstajajo tudi drugi načini, kako preživeti napetost, ne da bi moral vedno znova pobegniti iz sebe. V svetu, kjer so mnoge odvisnosti povezane tudi z odtujenostjo od telesa, skupnosti in živega okolja, to ni malo.
