Dolgo smo si ekologijo pripovedovali kot obstransko temo, kot del semestra pri biologiji v šoli. Kot nekaj, kar v svetu odraslih pride na vrsto daleč po gospodarstvu, po varnosti, po zdravju, po resničnih vprašanjih. To obdobje se izteka. Ko začnejo razpadati nosilni pogoji življenja — voda, rodovitna tla, stabilnejše podnebje, gozdovi, vrstna pestrost, zanesljivejši letni ritmi — ekologija ni več stvar svetovnega nazora, ampak stvar preživetja. IPCC je leta 2023 zapisal, da je podnebna sprememba “grožnja človekovi blaginji in zdravju planeta” ter da se okno priložnosti za zagotovitev “življive in trajnostne prihodnosti za vse” hitro zapira (IPCC, 2023). To ni več uvod v razpravo. To je razglasitev razmer.
Takšna ugotovitev ni dramatična zato, ker bi ljubila apokaliptičen ton, ampak zato, ker postaja otipljivo natančna. WHO ocenjuje, da bo med letoma 2030 in 2050 podnebna sprememba povzročila približno 250.000 dodatnih smrti na leto samo zaradi podhranjenosti, malarije, driske in vročinskega stresa (WHO, 2023). To pomeni, da se okoljski zlom ne dogaja samo v satelitskih posnetkih in znanstvenih poročilih. Dogaja se v telesih. V oslabljenih dihalih, v pregretih mestih, v izsušenih kmetijah, v zdravstvenih sistemih, ki bodo nosili posledice sveta, ki se ga je predolgo obravnavalo kot neskončno kuliso za rast.
Petzoldova ekopsihosomatska misel je tu dragocena prav zato, ker ekologije ne pusti v zunanji sferi. Človek ni bitje, ki bi lahko živelo mimo svojega ekosistema. Je, kot piše integrativno izročilo, živ subjekt, telesni subjekt, ki ga okolje oblikuje, nosi in omejuje (Petzold, 2018c; Petzold & Orth-Petzold, 2018a). Ko se rušijo zunanji pogoji življenja, se poškodba ne ustavi pri pokrajini. Vstopi v vsakdan, v občutek varnosti, v kvaliteto pozornosti, v telesno regulacijo, v medosebne odnose. Rana biosfere ni ločena od rane psihe. Bolj ko svet postaja nevzdržen, bolj se v človeku kopičijo napetost, utrujenost, tesnoba, obrambna togost in kratkoročno ravnanje.
Prav zato postane ekologija danes tudi vprašanje nravi. Ne samo v smislu tega, kaj v sebi nosi človek, ampak tudi v smislu tega, kaj je še pripravljen storiti, ko razume, kako resno je stanje. Brez vodenja, mišljenja in zavore se človekovi stari vzgibi hitro obrnejo v plenjenje: vzemi zdaj, zavaruj svoje, odmisli dolgoročno, odrini misel o posledicah v prostor, ki ga ne vidiš. Takšna drža je v času stabilnejšega sveta že povzročala škodo. V času ogrožene biosfere pa postane smrtonosno učinkovita. Ko ekologija postane vprašanje preživetja, se od človeka ne zahteva samo, da bo bolj informiran. Zahteva se nekaj težjega: da bo bolj zrel, bolj zadržan, manj zaljubljen v svojo pravico do neomejenega posega.
Ob vsem tem bi se človek najraje vdal v prepričanje, da je itak prepozno, da je propad že v teku in da so posamezne odločitve zgolj prah v prevelikem stroju. Toda ravno takšna misel najbolj zvesto služi razpadu. Če ekologija zadeva samo strokovnjake, potem bo zlom prepuščen istim silam, ki so ga pospešile. Če pa zadeva preživetje, potem gre tudi skozi vsakdanjo držo: skozi to, kaj podpremo, čemu verjamemo, kaj zavrnemo in kje še zmoremo ostati zvesti živemu. Morda človek ne more sam ustaviti vseh sil, ki lomijo svet. Lahko pa v času, ko bi bilo najlažje otrpniti, vztraja kot nekdo, ki ne sodeluje pri laži, da je razpad normalno stanje. In v takem času je to že svojevrstna oblika junaštva.
