Ko izginjajo vrste, ne izgubljamo samo posameznih živali, rastlin ali lepih podob sveta. Izgubljamo odnose, iz katerih je svet sploh spleten. IPBES je že leta 2019 opozoril, da je približno milijon vrst ogroženih z izumrtjem, mnoge v prihodnjih desetletjih, predvsem zaradi človekove dejavnosti. IUCN je v posodobitvi iz oktobra 2025 poročal, da je na Rdečem seznamu 172.620 vrst, od tega jih je 48.646 ogroženih z izumrtjem. Poudarjam: vrst, ne osebkov. Nešteto duš v milijon različnih oblikah. To niso žalostni obrobni podatki naravoslovja. To je razpad same gostote življenja, iz katerega so zrasli tudi človekovi svetovi, simboli, ritmi in občutek, da bivamo v nečem večjem od sebe (IPBES, 2019; IUCN, 2025). Koliko lahko razredčimo tkanino živega sveta, da nas še lahko drži?
Problem je še temnejši, ker izumiranje sveta ni vedno videti kot tiha praznina, ampak dolgo nastopa v preobleki normalnosti. WWF je v Living Planet Report 2024 zapisal, da se je povprečna velikost spremljanih populacij prostoživečih vretenčarjev od leta 1970 zmanjšala za 73 %. Najhujši upadi so v sladkovodnih ekosistemih, kjer je povprečni padec 85 % (WWF, 2024). In vendar se večina vsakdana še vedno vrti tako, kot da gre za oddaljeno okoljsko žalostinko, ne pa za resen zlom življenjskega tkiva. Tu se pokaže ena najbolj nevarnih človeških sposobnosti: da se zna navaditi celo na razpad, če mu je ta dovolj dolgo predstavljen kot cena napredka.
Petzoldova ekopsihosomatika je pri tej temi neudobna prav zato, ker noče pustiti izgube v zunanjem svetu. Če živi svet okoli nas postaja tanjši, revnejši in tišji, to ne ostane brez notranjih posledic (Petzold, 2022j; Hömberg & Petzold, 2019). Človek ni odrezan od biosfere z nevidnim steklom. Oblikujejo ga njena raznolikost, ritmi, veččutna prisotnost in sama možnost, da življenje ni zgolj človeško. Ko to izginja, izginja tudi nekaj v našem lastnem doživljanju. Manj je čudenja. Manj je pripadnosti živemu. Več je otopelosti in več pripravljenosti, da svet dojamemo kot funkcijo koristi. V takem okolju niso ogrožene samo vrste. Ogrožena je tudi človekova sposobnost, da v živem svetu sploh še prepozna več kot vir ali kuliso, v sebi pa človečnost.
Tu se stikata narava in nrav. Človekova šibkost ni tako enostavna, da bi jo zoožali na pohlep, ampak je v tem, da brez vodenja hitro zanika resnost izgube, še posebej kadar ta ne prekine njegovega udobja dovolj neposredno. Izumiranje sveta zato ni samo biološki problem, ampak tudi preskus karakterja. Ali zna človek zadržati lastno roko, še preden izgine zadnji dokaz, da je meja sploh bila? Ali zna v demokratičnem življenju vztrajati pri zaščiti tega, kar ne kriči, ne lobira in ne voli, a je vseeno pogoj njegovega lastnega obstoja? Poškodovane skupnosti pri tem pogosto odpovedo prav zato, ker so že preutrujene, preveč polarizirane ali preveč naučene, da odgovornost vedno pripada nekomu drugemu.
Ob vsem tem bi človek najraje povesil oči in si rekel, da je svet pač vedno nekaj izgubljal, da bo življenje že našlo drugo pot in da je pretirana žalost zaradi vrst skoraj sentimentalna. Toda prav ta vljudna otopelost bi naredila propad dokončen. Morda junaštvo našega časa ni v tem, da bi svet reševali z velikimi gestami, ampak da ne pristajamo na izginjanje kot na normalno ozadje življenja. Da varujemo, kar je še tukaj. Da govorimo, tudi ko je lažje molčati. Da ščitimo, tudi ko je lažje zamahniti z roko. Ker svet ne izginja samo tam zunaj. Z vsako vrsto, ki jo pustimo pasti brez odpora, postaja tudi človek malo manj bitje, ki je vredno svojega planeta.
