Po shizoidni osebnostni motnji, kjer je bil stik pogosto bolj odmaknjen in manj živ, prideva do teme, kjer stik ni nujno samo oddaljen, ampak tudi nenavaden, nekako izmaknjen od pričakovanega. Shizotipska osebnostna motnja je eno tistih stanj, pri katerih človek lahko deluje ekscentrično, čudaško ali nekoliko »na drugi frekvenci«, kot radi rečemo, ko si ne upamo povedati, da nas nekaj pri nekom bega. DSM-5-TR jo opisuje kot trajen vzorec socialnih in medosebnih primanjkljajev, ki ga spremljajo kognitivne ali zaznavne posebnosti ter ekscentrično vedenje. Pomembno pa je: ni isto kot psihoza. Resničnost je lahko doživeta bolj nenavadno, simbolno ali sumničavo, a običajno ne razpade na enak način kot pri psihotičnih motnjah (American Psychiatric Association [APA], 2022).
To pomeni, da človek pogosto ni samo osamljen, ampak tudi težje uglašen z običajnim socialnim svetom. Pogovor je lahko bolj nenavaden, asociativen ali obarvan s prepričanji, ki drugim zvenijo čudno. Obleka, govorica, interesi ali razlage dogodkov lahko delujejo ekscentrično. Poleg tega so medosebni stiki pogosto obremenjeni z nelagodjem, tesnobo in občutkom, da bližina ne teče po navadnih tirih. Tak človek torej ni nujno brez potrebe po stiku. Pogosto ga stik zanima, samo da se v njem težko znajde. In ker ga drugi pogosto doživijo kot »posebnega«, se razlika še poveča — kar pa je skoraj zanesljiv recept za dodatno odmaknjenost (APA, 2022; MedlinePlus, 2024).
Če novi sklop o motnjah osebnosti razumemo kot zemljevid trajnejših načinov odnosa do sebe, drugih in sveta, je shizotipska osebnostna motnja zgodba o svetu, ki ga človek lahko doživlja skoraj kot domišljijsko krajino znotraj širše pokrajine družbe. V tej krajini je rastje lahko nekoliko neobičajno, živali oblečene in nebo nenavadne barve. Pri paranoidni osebnostni motnji je bil svet bolj sumljiv. Pri shizoidni bolj oddaljen. Tukaj pa je lahko svet bolj simbolen, nenavaden, čuden na načine, ki jih drugi težko delijo. Včasih človek deluje, kot da stoji malo ob strani in obenem posluša še nekaj, česar drugi ne slišijo povsem enako. To ne pomeni nujno blodnje ali halucinacije, pomeni pa, da je stik z običajnim konsenzom o svetu bolj krhek. In to zna biti naporno, tudi če na zunaj vse deluje skoraj zanimivo ali celo umetniško. Nenavadnost ni vedno svoboda. Včasih je tudi osamljenost v nenavadni opravi.
Narava in gozdna terapija se pri tej temi pokažeta precej smiselno prav zato, ker naravni svet omogoča nenavadnost brez patologizacije. Gozd je sam po sebi prostor, kjer je mogoče doživeti občutek skrivnosti, ritma, tišine, večplastnosti in simbolnosti, ne da bi bilo treba vse takoj prevesti v socialno »normalnost«. To je lahko za človeka s shizotipskimi potezami olajšanje. Hkrati pa nam ekopsihosomatski pristop omogoča nekaj zelo pomembnega: stik s konkretnim. Tla pod nogami. Temperatura zraka. Vonj zemlje. Zvok veje. Korak. Dih. Vse to so orientacijske točke, ki človeku pomagajo, da njegova izkušnja ne ostane samo v simbolnem ali asociativnem prostoru, ampak se znova zasidra tudi v čutni prisotnosti (Petzold & Hömberg, 2017; Hömberg, 2017).
Pri tej temi je treba biti znanstveno pošten. Neposrednih raziskav o gozdni terapiji prav pri shizotipski osebnostni motnji je za zdaj zelo malo, zato ni smiselno pisati, kot da že obstajajo trdni klinični dokazi za njeno specifično zdravljenje. Obstajajo pa dobri razlogi, da jo razumemo kot obetaven podporni pristop. Novejši pregled naravno podprtih intervencij kaže, da se področje hitro razvija in da vključuje zelo različne oblike strukturiranega stika z naravo, hkrati pa opozarja na metodološko raznolikost in potrebo po bolj doslednem poročanju ter strožjih raziskovalnih zasnovah (Moyers-Kinsella et al., 2024). Poleg tega pregled o shizotipiji poudarja, da so zdrava vedenja, kot so gibanje, spanje in širša skrb za telesno regulacijo, pomemben del razumevanja in morebitnega zgodnjega podpornega dela pri shizotipskih potezah, vendar je treba poudariti, da gre za scoping review predvsem v nekliničnih vzorcih, zato to predstavlja bolj posredno kot neposredno klinično oporo za gozdno terapijo pri tej motnji (Wong & Raine, 2022).
Za to poglavje je uporaben tudi novejši recovery-usmerjeni pogled na shizotipijo in spekter sorodnih motenj, ki poudarja pomen metakognicije in načinov, kako lahko človek ohranja bolj povezan in manj razdrobljen odnos do sebe, drugih in sveta (Wiesepape et al., 2024). V tem okviru je gozdna terapija smiselna ne zato, ker bi iz človeka naredila bolj »običajno« različico samega sebe — to bi bilo dolgočasno in verjetno tudi precej nasilno —, temveč kot prostor, kjer lahko ekscentričnost sreča nekaj prizemljenega, ne da bi bila zaradi tega osramočena. Naravni prostor lahko podpira več telesne orientacije, manj socialnega pritiska, več varnejše prisotnosti in bolj znosno obliko stika z drugim človekom.
Gozdna terapija pri shizotipski osebnostni motnji torej ni obljuba normalizacije, ampak obet podpore. Ne zadošča sama. Lahko pa v dobrem okviru pomaga, da nenavadnost ni samo izolacija, ampak postane tudi način, skozi katerega človek obdrži stik s svetom — ne kljub svoji posebnosti, ampak skupaj z njo. Včasih je to že precej. Ne zato, ker bi gozd izbrisal ekscentričnost, ampak ker lahko človeku pomaga, da ostane bolj prizemljen, bolj čuten in manj sam v njej.
