Po shizotipski osebnostni motnji, kjer je bil stik z resničnostjo pogosto nekoliko izmaknjen in nenavaden, prideva do drugačne vrste intenzivnosti: do potrebe, da je človek opažen, občuten in viden. Histrionična osebnostna motnja ni samo »dramatičnost«, kot jo radi odpravimo z očesnim zavijanjem, ko nočemo razmišljati širše ali vsaj nekoliko bolj sočutno. DSM-5-TR jo umešča med osebnostne motnje skupine B in v ospredje postavlja pretirano čustvenost ter iskanje pozornosti. To ne pomeni nujno, da je vse zaigrano. Pogosto pomeni, da človek zelo težko čuti, da obstaja, če ni tudi opažen (APA, 2022).
Tak človek je lahko družaben, živ, očarljiv, izrazit, hitro navdušen, pa tudi hitro prizadet. Odnosi se lahko hitro zdijo globlji, kot v resnici so, čustva pa so pogosto zelo intenzivna, a tudi hitro spremenljiva. Okolica to rada prevede v nekaj med »preveč« in »naporno«, kar človeku običajno prav nič ne pomaga. V ozadju je pogosto velika lakota po odzivu, potrditvi in čustvenem stiku. Ko ta odziv pride, se človek za hip počuti bolj resničen. Ko ga ni, lahko zelo hitro nastopijo praznina, prizadetost ali nov val izrazitega iskanja pozornosti. Problem ni samo v tem, da človek potrebuje občinstvo. Problem je v tem, da je samovrednotenje pogosto močno vezano na to, kako se svet odzove nanj (APA, 2022).
Če novi sklop o motnjah osebnosti ostaja zemljevid trajnejših načinov odnosa do sebe in drugih, je histrionična osebnostna motnja območje samovrednotenja skozi odziv drugih. Pri narcistični osebnostni motnji je šlo bolj za grandioznost in potrebo po občudovanju. Tukaj pa je poudarek bolj na čustvenem odmevu. Na tem, da mora biti stik topel, močan, viden in zaznan. Človek se lahko hitro prilagodi tistemu, kar bo prineslo odziv, in zato njegova identiteta včasih deluje manj zasidrano, bolj tekoče, skoraj igralsko. Ne zato, ker bi bil namerno lažniv. Včasih bolj zato, ker brez odziva težje sploh ve, kaj zares čuti in kdo je brez scene (APA, 2022).
Narava in gozdna terapija tu ponudita zanimiv obrat. Človeka vidita, ne da bi ga gledali. Ne ploskata, ne zavzdihujeta od presenečenja in ne podeljujeta glavne vloge. Obenem pa ga tudi ne ignorirata v tistem hladnem socialnem smislu, ki zna ljudi raniti. To je lahko za nekoga s histrioničnimi potezami prav nenavadna izkušnja: stik brez nastopanja. Ekopsihosomatski pogled je tu koristen prav zato, ker človeka vodi nazaj k čutni prisotnosti, k telesu, ritmu, temperaturi, dihu, koraku in prostoru. To pomeni, da lahko človek vsaj za hip obstaja tudi brez odmeva občinstva, ne da bi zaradi tega izginil (Hömberg, 2017; Petzold & Hömberg, 2017).
Pri tej temi je treba biti znanstveno pošten. Neposrednih raziskav o gozdni terapiji prav pri histrionični osebnostni motnji je za zdaj zelo malo, zato ni smiselno pisati, kot da že obstajajo trdni klinični dokazi za njeno specifično zdravljenje. Obstajajo pa dobri razlogi, da jo razumemo kot obetaven podporni pristop. Novejši pregled naravno podprtih intervencij kaže, da se področje hitro razvija in da vključuje zelo različne oblike strukturiranega stika z naravo, hkrati pa opozarja na metodološko raznolikost in potrebo po strožjih raziskovalnih zasnovah ter bolj doslednem poročanju (Moyers-Kinsella et al., 2024). To omogoča resen, vendar previden govor o gozdni terapiji kot delu širšega podpornega okvira.
Za to poglavje je posebej uporaben tudi person-centred pogled na naravno podprte intervencije, ki poudarja, da terapevtski učinek pogosto ne izhaja le iz narave same, ampak iz součinkovanja prostora, dejavnosti in dovolj varnega, nepresojajočega človeškega spremljanja (Harrod et al., 2023). Pri histrionični osebnostni motnji je to pomembno zato, ker človek pogosto potrebuje močan odziv drugih, da bi lažje začutil sebe. Naravni prostor pa lahko skupaj z dobrim terapevtskim okvirom pomaga pri drugačni organizaciji izkušnje: pri počasnejšem stiku, več telesne prisotnosti, manj odrski obliki izražanja in večji razliki med čutenjem ter uprizarjanjem. Ne gre za utišanje potreb in še manj za kazen za hrepenenje po pozornosti. Gre bolj za možnost, da čustvenost postane bolj naseljena in manj odvisna od trenutnega odziva drugega.
Gozdna terapija pri tej motnji zato ni šola skromnosti v moralističnem smislu, ampak prostor za manj naporno obliko bivanja. V dobrem okviru lahko človeku pomaga pri razliki med izražanjem in uprizarjanjem, med stikom in nastopom ter med čutenjem in čustveno eksplozijo, ki se mora zgoditi zato, da bi bil nekdo končno pozoren. Ne zadošča sama. Lahko pa ponudi nekaj zelo dragocenega: izkušnjo, da je mogoče biti živ, prisoten in resničen tudi tedaj, ko ni treba igrati največje scene na odru. To pa je lahko začetek bolj mirne notranje teže.
