Po paranoidni osebnostni motnji, kjer je bil svet pogosto doživet kot sumljiv in oborožen, pridemo do drugačne pokrajine odmaknjenosti. Shizoidna osebnostna motnja ni toliko zgodba o strahu pred drugimi, ampak bolj o nizki potrebi po bližini, čustveni zadržanosti in občutku, da medosebni svet pogosto ne prinaša veliko topline ali smisla. DSM-5-TR jo umešča med motnje skupine A in jo opisuje kot trajen vzorec distanciranosti od socialnih odnosov ter omejenega razpona čustvenega izražanja v medosebnih stikih. To ni isto kot introvertiranost. Introvertiran človek si pogosto želi bližine, samo drugače odmerjene. Pri shizoidnem vzorcu pa je sama potreba po bližini pogosto manj živa, manj vabljiva ali preprosto manj dostopna (American Psychiatric Association [APA], 2022).
Zunaj je to lahko videti kot hladnost, samotarstvo ali nezainteresiranost. Človek deluje, kot da ga odnosi ne zanimajo, kot da mu je bolje brez vsega tega čustvenega prometa, v katerem drugi očitno izgubljajo živce, čas in razsodnost. V tem je gotovo tudi nekaj črnega humorja in resnice, a pod to zadržanostjo se lahko skriva marsikaj. Pogosto gre za drugačen način bivanja, v katerem medosebni stik ne nagovarja tako močno, čustva pa ostajajo bolj v notranjosti kot na površini. Težava nastane, ko ta odmaknjenost začne omejevati življenje, delo, bližino ali možnost, da bi človek sploh doživel, da ga kdo res lahko sreča (APA, 2022; MedlinePlus, 2024).
Če novi sklop o motnjah osebnosti razumemo kot zemljevid trajnejših načinov odnosa do sebe in sveta, je shizoidna osebnostna motnja skoraj študija distance. Pri izogibajoči osebnostni motnji je bil stik zaželen, a preveč nevaren. Pri odvisnostni je bil skoraj preveč nujen. Tukaj pa je stik pogosto manj privlačen že v osnovi. Človek ni nujno v begu. Pogosto je bolj v tihem odstopu. Kot da stoji ob robu prostora in mu je že to čisto dovolj. Včasih zato deluje samostojen, celo neodvisen. Toda samostojnost ni vedno isto kot notranja povezanost. Človek je lahko dolgo sam, pa še vedno ni zares doma v sebi.
Narava in gozdna terapija pri tej temi ponudita zanimiv most. Če medosebni svet ne zbuja veliko apetita po stiku, je lahko naravni svet manj vsiljiv, bolj znosen in zato tudi bolj dostopen. Gozd ne zahteva intenzivne čustvene izmenjave. Ne sili v pogovor, ne dela socialnega pritiska in ne potrebuje takojšnjega odziva. To je lahko za nekoga s shizoidnimi potezami skoraj idealen začetek: stik, ki ni naporen. Ekopsihosomatski pogled je tu znova uporaben, ker pokaže, da človek ni v odnosu le z ljudmi, ampak tudi z elementi naravnega okolja. Če je medosebni stik ozek, je včasih prav stik s svetom tisti, skozi katerega se lahko začne rahlo širiti tudi stik s sabo (Hömberg, 2017; Petzold & Hömberg, 2017).
Pri tej temi je treba biti enako pošten kot pri večini drugih osebnostnih motenj v tem sklopu: neposrednih raziskav o gozdni terapiji prav pri shizoidni osebnostni motnji je za zdaj zelo malo. Zato ni smiselno pisati, kot da že obstajajo trdni klinični dokazi za njeno specifično zdravljenje. Obstajajo pa dobri razlogi, da jo razumemo kot obetaven podporni pristop. Novejši pregled naravno podprtih intervencij kaže, da se področje hitro razvija in da vključuje zelo različne oblike strukturiranega stika z naravo, hkrati pa opozarja na metodološko raznolikost in potrebo po bolj doslednem poročanju ter strožjih raziskovalnih zasnovah (Moyers-Kinsella et al., 2024). To pomeni, da je mogoče o gozdni terapiji govoriti resno, vendar brez pretiranih obljub.
Za to poglavje je posebej uporaben tudi person-centred pogled na naravno podprte intervencije, ki poudarja, da terapevtski učinek pogosto ne izhaja le iz narave same, ampak iz součinkovanja prostora, dejavnosti in dovolj varnega, nepresojajočega človeškega spremljanja (Harrod et al., 2023). To je pri shizoidni osebnostni motnji pomembno zato, ker tukaj cilj ni proizvesti več družabnosti za vsako ceno, temveč omogočiti bolj znosen in manj obremenjujoč stik. Naravni prostor lahko zato deluje kot vmesni medij: ne kot nadomestek za odnose, temveč kot manj invaziven teren, na katerem se lahko krepi čutna prisotnost, telesna živost in včasih tudi bolj znosna oblika deljene prisotnosti z drugim človekom.
Gozdna terapija pri tej motnji zato ni obljuba, da bo človek kar naenkrat postal družaben, topel in poln socialne energije. Je precej bolj skromna. Lahko podpira čutno prisotnost, več telesne živosti, več stika z okoljem in včasih tudi bolj znosno obliko deljene prisotnosti z drugim človekom. Ne zadošča sama. Lahko pa v dobrem okviru pomaga, da odmaknjenost ni več samo praznina med človekom in drugimi, ampak postane tudi prostor, ki se polni s prijetnim. V katerem se lahko zasidra nekaj stika in občutka, da četudi stojimo bolj ob robu, pripadamo. Včasih ne najprej z ljudmi, ampak z vetrom, svetlobo, korakom in vonjem po zemlji. To pa je lahko povsem dober začetek.
