Začnimo na začetku in tem kako je integrativna terapija, iz katere izvirajo, sploh nastala. Ni nastala iz ene same tehnike ali ideje, ampak iz iskrene želje in širšega prizadevanja, da bi človeka obravnavali bolj celostno. Njen utemeljitelj, Hilarion G. Petzold jo s sodelavci zato že zgodaj utemeljuje kot bio-psiho-socialno-ekološki pristop, ki človeka ne razume samo kot misleče bitje ali nosilca simptomov, ampak kot telesno, čustveno, odnosno in svetovno umeščeno bitje (Petzold, 2015k). To je pomembno zato, ker stiska redko nastaja samo v enem delu človeka. Navadno se prepleta skozi telo, odnose, življenjsko zgodovino, vsakdanji ritem in okolje, v katerem človek živi.
Iz te širše logike so v integrativnem pristopu postopoma zrasle tudi tako imenovane "nove naravne terapije". Petzold, Orth in Sieper jih predstavijo kot pomembno dopolnitev verbalno usmerjenim terapijam ter kot sklop praks, ki vključujejo vrtno terapijo, krajinsko in gozdno terapijo, terapijo z živalmi, zeleno meditacijo in druge oblike naravno podprtega dela z ljudmi (Petzold, Orth, & Sieper, 2013a/2015). Beseda “nove” je pri tem nekoliko paradoksna, ker ne pomeni, da je človek zdravilni pomen narave odkril šele z njimi. Pomeni bolj to, da so te stare poti v sodobnem času na novo teoretsko utemeljene, diferencirane in vključene v sodobno terapevtsko prakso.
V jedru teh pristopov je preprosta, a daleč ne banalna misel: narava ni samo prijetno ozadje terapije. Lahko je dejavnik regulacije, zaznavanja, umirjanja, poživljanja, utelešenja in ponovne orientacije. Petzold pa v besedilih o novih naravnih terapijah in ekopsihosomatiki tudi poudarja, da človeka okolje nenehno oblikuje. Terapevtsko delo zato ne more ostati slepo za kakovost prostora, čutnih vtisov in stika z živim svetom (Petzold, 2016i; Petzold, 2018c). Narava tu ni magična rešitev. Je pa lahko zelo resen medij zdravljenja in krepitve zdravja.
To velja tudi za gozdno terapijo. V integrativnem okviru gozd ni samo prostor, kamor človek pobegne po mir, ampak posebno bogat življenjski prostor, v katerem se srečajo hoja, zaznavanje, telesna prisotnost, ritem, dihanje, simbolni pomen in izkušnja odnosa do nečesa večjega od sebe. Gozdna terapija je zato ena od vej novih naravnih terapij, vendar ni razumljena ozko rekreativno. Petzold jo umešča v širši okvir “caring for nature and caring for people”, torej v dvojno skrb za človeka in za živi svet, brez katere tudi terapevtski stik z naravo hitro postane samo še koristniška raba prostora (Petzold, 2019q/2022k).
Prav tu se začne tudi naslednje vprašanje: na kakšni podobi človeka sploh stoji tak pristop? Zakaj integrativna terapija človeka sploh vidi kot bitje, ki ga narava lahko zdravi, nosi, preoblikuje in hkrati zavezuje? To ni stranska podrobnost, ampak jedro tega pristopa. Zato si bomo v naslednjem besedilu podrobneje ogledali antropološki pogled integrativne terapije na človeka in njegov pomen za gozdno terapijo.
