V prejšnjem besedilu smo ugotavljali, da nove naravne terapije ne temeljijo samo na prijetnem doživljanju narave, ampak na širši podobi človeka. Integrativna terapija človeka ne razume kot izoliran "um" ali "dušo", ki občasno uporablja telo, še manj pa kot skupek simptomov, ki jih je treba popraviti. Petzold razvija antropološki pogled, v katerem je človek telesno, odnosno, časovno in svetovno umeščeno bitje. Bitje, ki nastaja v mreži odnosov, zgodovine, kulture, narave in vsakdanjih življenjskih prostorov (Petzold, 2015k). To pomeni, da vprašanje človeka ni nikoli samo notranje. Vedno je tudi vprašanje sveta, v katerem živi.
Ena ključnih formulacij tega pogleda je “transverzalna in mundana hominiteta” (Petzold, 2015k). Sliši se zahtevno, vendar meri na nekaj zelo preprostega in zelo pomembnega: človek ni bitje izven sveta, ampak bitje iz sveta. Ne živi samo med ljudmi, ampak tudi v času, pokrajinah, telesnih ritmih, zračnih in čutnih okoljih ter v razmerju do živega. Zato o njem ni mogoče konkretno razmišljati ločeno od narave. Narava v integrativnem pogledu ni zgolj kulisa njegovega življenja, ampak del njegovih pogojev bivanja, zaznavanja, zdravja in razvoja.
Ta antropološka predpostavka je za gozdno terapijo odločilna. Če bi človeka razumeli predvsem kot psihološki subjekt, bi bil gozd lahko zgolj pomirjujoče okolje ali prijetna tehnika za zmanjševanje stresa. V integrativnem pogledu pa je nekaj več. Gozd postane prostor, kjer se človek lahko znova sreča s svojo umeščenostjo v svet. S telesom, ki hodi. S čuti, ki zaznavajo. Z dihom, ki se usklajuje z ritmom prostora. Z zaznavo, ki se širi. Hkrati se sreča z izkušnjo, da ni samostojen center vsega, temveč del večje življenjske celote (Petzold, 2019q/2022k; Hömberg, 2017). Gozdna terapija zato ni le “naravna metoda”. Je praktična posledica celostne podobe človeka.
Pomembno je tudi to, da integrativna terapija ne predpostavlja, da je narava za osebo samodejno dobra ali da je dovolj, če ga vanjo samo postavimo. Petzold in drugi večkrat opozorijo, da sodobni človek živi v stanju večplastne odtujenosti: od telesa, od drugih, od živega sveta in od pogojev lastnega bivanja (Petzold, 1994c/2015; Petzold & Orth-Petzold, 2018a). Prav zato je gozdna terapija smiselna kot praksa ponovne naselitve človeka v svet, ne kot romantičen pobeg iz njega. V gozdu se ne zgodi čudež. Lahko pa se začne popravek osiromašenega odnosa do sebe, do zaznave, do meje in do živega.
Antropološka predpostavka integrativne terapije je zato za gozdno terapijo bistvena na dveh ravneh. Najprej zato, ker človeka razume dovolj široko, da narava sploh postane pomembna terapevtska razsežnost. Nato pa še zato, ker gozdno terapijo varuje pred preveč ozkim razumevanjem v smislu koristi. Če je človek res bitje sveta, potem stik z gozdom ne more biti samo vprašanje tega, kaj iz narave vzamemo, ampak tudi vprašanje, kako v njej znova prepoznavamo prostor, ki nas nosi in nas hkrati zavezuje k skrbnosti za živo (Petzold, 2019q/2022k; Petzold, 2018c). Prav zato gozdna terapija v integrativnem pristopu ni samo skrb za človeka. Je tudi vaja v bolj prizemljeni, bolj odgovorni in bolj živi človeškosti.
