Del človekove socialne razsežnosti je tiho notranje hrepenenje po bližini, po pogovoru, po občutku, da nekam sodi. In morda je prav zato gozd včasih tako presenetljiv sogovornik: ker ne sili v besedo, pa vendar počasi odpre prostor, v katerem se znova spomnimo, da zdravje ni le to, da zdržimo sami, temveč tudi to, da znamo biti skupaj.
Ko je govora o naravi hitro zdrsnemo v jezik dobrobiti, sprostitve in individualnega dobrega počutja. To je razumljivo, vendar je celostno razumevanje precej ozko. V integrativne okviru je človek viden kot bio-psiho-socialno-ekološko bitje, vpeto v odnose, v življenjski svet in v konkretne skupnosti. To pomeni, da socialnega zdravja ni mogoče obravnavati ločeno od telesa, čustev, smisla in okolja, v katerem človek živi (Petzold, 2015a; Petzold, 2015b).
Integrativna besedila dosledno poudarjajo, da človek zdravje in razvoj uresničuje v odnosnosti. Petzold govori o afiliacijskem gonu, o skupnostnih formacijah, o spremljanju v življenjski konvoji, o skupni kulturni in življenjski poti ter o konvivialnosti kot umetnosti dobrega sobivanja. Človek se ne oblikuje sam zase, ampak v odnosih, vlogah, pripovedih, skupnih praksah in v konkretnem socialnem ter ekološkem habitatu (Petzold, 2015a).
Ko avtorji EAG-FPI opisujejo nove naravne terapije, zato ne ostanejo pri pasivni izpostavljenosti naravi. Posebej izpostavljajo skupnostno dejavnost, sodelovanje, soustvarjanje in možnost, da človek v stiku z drugimi, z rastlinami, živalmi in krajino presega izolacijo. V intervjuju »Greening of the soul« Petzold poudari, da ne gre za naivni »nazaj k naravi«, temveč za skupnostno dejavnost, ki podpira telesno, duševno in socialno zdravje. Pri delu v vrtu, gozdu in krajini je po njegovem bistveno, da ljudje delujejo kooperativno in kokreativno ter prek skupnega delovanja ponovno vstopajo v prostor izkušnje, oblikovanja in pripadnosti (Petzold, 2015c).
Enako jasno je to izraženo v besedilu o novih naravnih terapijah, kjer so ljudje opisani kot bitja z raziskovalno radovednostjo, ustvarjalnim prizadevanjem in afiliacijskim iskanjem odnosov. Naravne terapije naj bi zato odpirale ne le čutno ali estetsko izkušnjo, ampak tudi možnosti za povezovanje, sodelovanje, učenje in skupno delo. V tem smislu socialna dimenzija ni stranski učinek, ampak del samega terapevtskega koncepta (Petzold et al., 2015).
To izhodišče je posebej pomembno danes, ko je osamljenost vse bolj razumljena kot javnozdravstveni problem, socialna izključenost pa kot dejavnik slabše blaginje in slabšega okrevanja. Okvir EAG-FPI tukaj ponuja močan jezik: izolacija ni le psihološko stanje, temveč zoženje življenjskega prostora, odnosne mreže in možnosti za soudeležbo. Naravne prakse so lahko dragocene zato, ker ustvarijo varnejši, počasnejši in manj obremenjen prostor, v katerem je stik spet laže vzpostaviti.
Sistematični pregled Astell-Burt, Hartig in Putra (2022) kaže, da je povezava med zelenimi površinami in osamljenostjo obetavna, vendar metodološko še ne povsem enotna. Avtorji ugotavljajo, da bi lahko zeleno okolje delovalo kot strukturna javnozdravstvena opora proti osamljenosti, obenem pa opozarjajo, da so potrebne kakovostnejše longitudinalne in intervencijske raziskave. Ta zadržanost je pomembna: smiselno je govoriti o potencialu in o verjetnih poteh učinka, ne pa o enostavnih avtomatskih koristih za vsakogar in v vsakem kontekstu (Astell-Burt et al., 2022).
Širši sistematični pregled in meta-analiza Coventry in sodelavcev (2021) ugotavlja, da naravne zunanje intervencije ugodno vplivajo na različne izide duševnega zdravja. Za našo temo je posebej pomembno, da avtorji med verjetnimi mehanizmi izrecno navedejo socialno oporo, namensko dejavnost, stik z naravo in fizično aktivnost. Poudarijo tudi, da so bile številne vrtnarske intervencije izvedene skupinsko. To je pomembno zato, ker premakne razlago stran od ideje, da narava deluje le kot »ozadje«, in bliže razumevanju, da se koristi pogosto zgodijo v prepletu kraja, dejavnosti in odnosov (Coventry et al., 2021).
Petersen, Fiske in Schubert (2019) iz socialnopsihološke perspektive predlagajo, da sta socialna povezanost in povezanost z naravo deloma podprti z istimi odnosnimi čustvi. Njihov prispevek je pomemben zato, ker ponuja most med odnosnostjo do ljudi in odnosnostjo do narave: naravna izkušnja ni nujno pobeg od sveta ljudi, ampak lahko aktivira podobne procese bližine, uglašenosti in povezanosti, kot jih poznamo iz medčloveških odnosov (Petersen et al., 2019).
Dodatno je uporabna tudi sistematična presoja Putra in sodelavcev (2020), ki je pri otrocih in mladostnikih obravnavala odnos med zelenim prostorom in prosocialnim vedenjem. Avtorji ugotavljajo, da je področje še v razvoju, a dovolj relevantno, da ga je smiselno spremljati kot del širše slike socialnega zdravja. Tudi če ne moremo trditi, da bo vsak stik z naravo samodejno povečal prosocialnost, obstaja razumen raziskovalni temelj za misel, da kakovostna zelena okolja lahko podpirajo boljšo socialno usmerjenost in boljše medvrstniške odnose (Putra et al., 2020).
Na tej podlagi lahko odgovorno rečemo naslednje. Prvič, socialno zdravje je v integrativnem okviru sestavni del zdravja, ne njegova dopolnitev. Drugič, narava in gozdna terapija imata lahko pomembno vlogo pri socialnem zdravju ne samo zato, ker umirjata posameznika, temveč tudi zato, ker omogočata stik, skupno dejavnost, sodelovanje, občutek pripadnosti in več socialne opore. Tretjič, sodobne raziskave podpirajo povezavo med zelenimi okolji, strukturiranimi naravnimi intervencijami in nekaterimi kazalniki socialne povezanosti, vendar slika še ni dokončna in ni enako močna za vse izide in vse populacije (Astell-Burt et al., 2022; Coventry et al., 2021; Moreton et al., 2019).
Prav zato je za strokovno pošteno oceno pomembno, da se izognemo dvema poenostavitvama. Prva je romantizacija narave, kot da sama po sebi razreši osamljenost. Druga je podcenjevanje njene vrednosti, kot da je socialno zdravje mogoče graditi povsem brez prostora, ritma in telesne izkušnje. Bolj natančno je reči, da so naravna okolja lahko dobro oblikovan medij za socialno zdravje: ne kot čudežna rešitev, ampak kot podlaga, ki lajša stik, zmanjšuje pritisk, podpira soudeležbo in odpira prostor za bolj človeško, počasnejše in bolj vključujoče srečanje.
Za prakso gozdne in zelene terapije to pomeni, da socialne razsežnosti ni smiselno puščati v ozadju. Dobro zasnovan program ne gradi le individualne regulacije, ampak tudi pogoje za varno srečanje, skupno pozornost, soustvarjanje, skupinski ritem, občutek dobrodošlosti in možnost, da človek ponovno izkusi pripadanje brez prisile. To je posebej pomembno pri ljudeh, ki so izčrpani, osamljeni, socialno zadržani ali dolgo časa živijo v načinu preživetja, kjer ni več veliko prostora za spontan stik.
Če želimo to področje opisovati strokovno previdno, je zato smiselno govoriti o socialnem zdravju v stiku z naravo kot o polju, kjer se srečajo tri stvari: integrativno razumevanje človeka, konkretna izkustvena praksa v naravi in previdno, a vse bolj spodbudno raziskovalno znanje. Prav v tem prepletu je moč tega področja.
Morda je torej socialno zdravje manj podobno projektu in bolj ognju, ki ga je treba sem ter tja nahraniti. Malo prisotnosti, malo skupnega koraka, malo tišine, v kateri nihče ni odveč. Narava pri tem ne opravi dela namesto nas, nam pa prijazno odmakne stole in mize, da lahko spet sedemo skupaj brez ovir med sabo. To pa je lahko nežen začetek okrevanja: ne velika razodetja, temveč skromen, skoraj humorno preprost uvid, da človek vendarle ni bil ustvarjen za to, da bi cvetel v izolaciji kot sobna rastlina brez okna.
