Osamljenost je zvita reč. Včasih pride tiho, v copatih, in se dela, da je samo utrujenost. Drugič se našemlja v navidezno samostojnost in človeku prišepne, da nikogar v resnici ne potrebuje. Pa vendar telo navadno ve prej kot razum: nekaj manjka. Nekaj znotraj ni prav. Prav zato je dragoceno, da o osamljenosti ne govorimo le kot o razpoloženju, temveč kot o človeški izkušnji, ki zadeva našo pripadnost, naš občutek mesta med drugimi in naš stik s svetom.
Osamljenost ni preprosto isto kot biti sam. Samota je lahko tudi izbrana, mirna in plodna reč. Osamljenost pa se običajno pojavi tam, kjer človek izgubi občutek, da nekomu pripada, da ga kdo nosi v mislih ali da ima v življenju prostor, kjer je lahko sprejet brez napora dokazovanja. Prav zato je tema povezanosti za gozdno in zeleno terapijo pomembna: ne le zato, ker narava pomirja, temveč zato, ker lahko postane prostor mehke ponovne vključitve v stik - s sabo, z drugimi in z živim svetom.
V integrativnem izročilu EAG-FPI to ni obrobna tema. Človek se ni razvil kot izoliran posameznik, ki ga je treba zgolj umiriti, ampak kot bio-psiho-socialno-ekološko bitje, vpeto v odnose, življenjski svet in konkretna okolja, ki ga oblikujejo. Ko govorimo o osamljenosti, zato ne govorimo le o neprijetnem občutku, temveč o motnji v tkivu pripadnosti in življenjske vpetosti (Petzold, 2015a; Petzold, 2015b).
Petzold in sodelavci dosledno poudarjajo, da ima izključenost klinično težo. V besedilih o ekopsihosomatiki osamitev, odrezanost in izključevanje niso opisani zgolj kot socialni problemi, temveč kot obremenitve, ki lahko ustvarjajo tako imenovani afiliacijski stres. To pomeni, da je izguba stika z drugimi in z nosilnimi skupnostmi za človeka telesno, čustveno in socialno zahtevna izkušnja, ne le miselni problem (Petzold, 2015b; Petzold, 2016).
Ko opisujejo nove naravne terapije, zato ne ostanejo pri pasivni izpostavljenosti naravi. Poudarjajo sodelovalne, soustvarjalne in skupinske oblike dela: skupno hojo, delo z zemljo, skrb za rastline, stik z živalmi, skupno izkušnjo krajine in možnost, da človek v naravi ponovno doživi skupnost, pomen in življenjsko svežino. V tem okviru narava ni dekor, ampak živi prostor, v katerem se lahko pretrgane niti stika začnejo znova spletati (Petzold, 2015c; Petzold et al., 2015).
Pomemben je tudi poudarek, da naravoterapevtske prakse ne nadomeščajo človeškega odnosa. Lahko pa ga podprejo. Izolacija se lažje rahlja tam, kjer stik ni zahtevan na silo, ampak se lahko zgodi posredno in spontano: skozi skupno pozornost, skupno dejavnost, so-prisotnost in izkušnjo, da ni treba biti zanimiv, hiter ali popoln, da bi bil vključen (Petzold, 2015c; Petzold et al., 2015).
Sistematični pregled Astell-Burt, Hartig in Putra (2022) kaže, da je povezava med zelenimi površinami in osamljenostjo raziskovalno obetavna, vendar še ne dokončno razčiščena. Avtorji ne trdijo, da zelene površine same po sebi zanesljivo odpravljajo osamljenost, temveč da literatura nakazuje verjetne poti delovanja in da bi lahko urbano ozelenjevanje pomagalo zmanjševati zdravstvene posledice osamljenosti. Hkrati opozorijo na metodološko neenotnost in potrebo po boljših, bolj natančnih raziskavah (Astell-Burt et al., 2022).
Širši sistematični pregled in meta-analiza Coventry in sodelavcev (2021) ugotavlja, da imajo naravne zunanje intervencije ugodne učinke na več kazalnikov duševnega zdravja. Za našo temo je posebej pomembno, da avtorji kot verjetne mehanizme koristi omenjajo socialno oporo, namensko dejavnost in skupinske formate. Poleg tega navajajo, da so gledanje vrtov, vrtnarjenje in terapevtske dejavnosti v vrtu povezani tudi z zmanjševanjem socialne izolacije. Z drugimi besedami: pomembno ni le to, da je človek v naravi, ampak tudi kako je tam in s kom je tam (Coventry et al., 2021).
Petersen, Fiske in Schubert (2019) iz socialnopsihološke perspektive predlagajo, da lahko socialna povezanost in povezanost z naravo delita sorodne čustvene mehanizme. To ne pomeni, da je odnos z naravo isto kot odnos z ljudmi, pomeni pa, da izkušnja povezanosti z živim svetom lahko podpira procese, ki so blizu občutkom bližine, pripadnosti in vpetosti. Moreton, Arena in Tiliopoulos (2019) dodajo pomemben popravek: povezanost z naravo je pogosto močneje povezana s širšim občutkom povezanosti z drugimi ljudmi oziroma s človeštvom kot z intimno bližino do najožjih oseb. To je dragoceno, ker pokaže, da narava lahko razširja občutek pripadanja, ne more pa sama po sebi nadomestiti bližnjih odnosov.
Na tej podlagi lahko rečemo naslednje. Prvič, osamljenost in izolacija nista temi, ki bi ju morala gozdna ali zelena terapija spregledati, saj sta že v FPI okviru prepoznani kot del širše bio-psiho-socialno-ekološke ranjenosti človeka. Drugič, sodobne raziskave dajejo dovolj podlage za previdno trditev, da lahko stik z naravo - posebej kadar vključuje ponavljajočo se, strukturirano in socialno podprto izkušnjo - pomaga pri mehčanju osamljenosti, povečevanju občutka pripadnosti in rahljanju socialne odrezanosti (Astell-Burt et al., 2022; Coventry et al., 2021).
Tretjič, prav tu je potrebna strokovna previdnost. Narava ni čudežna bližnjica do odnosov. Sama prisotnost dreves še ne ustvari povezanosti. Učinek je verjetno večji tam, kjer so prisotni varnost, dostopnost, občutek dobrodošlice, nepreobremenjujoča skupinska struktura in možnost, da se človek vključuje po korakih. Narava je lahko dober medij za vračanje v stik, ni pa zamenjava za odnos, skupnost ali psihoterapevtsko pomoč, kadar je ta potrebna.
Za našo prakso to pomeni, da je smiselno razvijati formate, ki ne temeljijo le na individualnem umirjanju, ampak tudi na nežni skupinski dinamiki. Dobro zasnovano vodenje lahko ustvarja občutek, da je človek z drugimi, ne da bi moral ves čas govoriti, razlagati sebe ali se socialno dokazovati. To lahko vključuje skupno počasno hojo, deljene zaznavne naloge, delo v parih, drobne oblike soustvarjanja, stik z naravnimi materiali in rituale prihoda ter odhoda, ki utrjujejo občutek varne pripadnosti.
Če želimo o tej temi govoriti strokovno natančno, je zato smiselno reči: gozdna in zelena terapija ne obljubljata, da bosta odpravili osamljenost. Lahko pa ponudita prostor, v katerem se človek iz odrezanosti začne premikati proti stikom, iz napetega socialnega samoopazovanja proti mehkejši soudeleženosti in iz občutka, da je zunaj sveta, proti občutku, da v njem vendarle ima mesto. In prav to je pogosto prvi, zelo pomemben korak - od osamljenosti k povezanosti.
