Če je bila pri mejni osebnostni motnji notranjost pogosto podobna nevihti, je pri izogibajoči osebnostni motnji bolj podobna življenju ob robu neurja, kjer človek že nekako vnaprej pričakuje, da ga bo stik ranil. Ne gre za navadno sramežljivost in tudi ne za preprosto introvertiranost. Gre za trajnejši vzorec močne občutljivosti na kritiko, zavrnitev in osramočenje, zaradi katerega se človek raje umika, kot da bi tvegal bližino. Zunaj je lahko videti miren, vljuden, celo neopazen. Znotraj pa pogosto poteka precej naporno delo: kako ostati dovolj blizu, da ne izgubiš vsega, in dovolj daleč, da te ne zaboli preveč (American Psychiatric Association [APA], 2022).
Ta motnja je zanimiva tudi zato, ker se na prvi pogled zdi tišja od prejšnjih. Ni toliko eksplozij, več je tihega umika. Manj je razbitih krožnikov, več neizrečenih sporočil in odpovedanih srečanj. Toda to ne pomeni, da je tišina nujno kaj manj boleča. Človek z izogibajočo osebnostno motnjo si pogosto želi odnosa, a ga obenem doživlja kot nevaren teren. Želja po bližini in strah pred ponižanjem stojita drug proti drugemu kot dva trmasta kozla na preozkem mostu, življenje pa pogosto obstane nekje vmes. Predstavljajte si bivanje v grozečem strahu, da bo drugi prišel preblizu in bo oseba slej ko prej razkrita kot ne dovolj dobra, ne dovolj zanimiva ali na sploh ne dovolj. Umik in izogibanje ljudje radi razlagamo po svoje, tudi kot nadutost ali neprijaznost, kar je v tem primeru pogosto daleč od resnice. Takšna struktura je lahko zelo drago plačana obramba pred bolečino (APA, 2022).
Narava in gozdna terapija se pri tej temi pokažeta nekoliko drugače kot pri mejni osebnostni motnji. Tam je bil poudarek bolj na regulaciji notranjih neviht, tu pa bolj na mehkem širjenju prostora za stik. Gozd človeka ne ocenjuje. Ne prekinja ga na pol stavka. Ne daje drobnih socialnih signalov, ki jih je mogoče narobe prebrati in o njih ruminirati še nekaj dni kasneje ob treh zjutraj. Takšna sprememba okolja je lahko za nekoga z izogibajočo osebnostno motnjo skoraj fizično olajšanje. V takem okolju se stik ne začne z izpostavljenostjo zapletenim socialnim interakcijam, ampak pri orientaciji: pri tleh, temperaturi, razdalji, ritmu hoje in pri čutni prisotnosti, ki človeka ne sili, da mora takoj biti družaben, zanimiv ali brezhiben (Hömberg, 2017; Petzold & Hömberg, 2017).
Pri tej temi je treba biti pošten: neposrednih raziskav o gozdni terapiji prav pri izogibajoči osebnostni motnji je za zdaj “zelo malo”. To pomeni, da ni smiselno pisati, kot da imamo že trdne klinične dokaze za njeno specifično zdravljenje. Vseeno pa obstajajo dobri razlogi, da takšno možnost razumemo kot obetaven podporni pristop. Širši pregled naravno podprtih intervencij kaže, da se področje hitro razvija in da se tovrstne intervencije uporabljajo v zelo različnih zdravstvenih in psiholoških kontekstih, čeprav so načini izvajanja in kakovost poročanja med študijami še precej različni (Moyers-Kinsella et al., 2024).
Še pomembnejši za to poglavje pa je na osebo usmerjen razmislek o naravno podprtih intervencijah, ki opozarja, da terapevtski učinek pogosto ne nastaja le iz narave same, ampak iz součinkovanja prostora, aktivnosti in predvsem nepresojajočega, toplega, varnega načina človeškega spremljanja (Harrod et al., 2023). To je pri izogibajoči osebnostni motnji zelo pomembno, saj je prav pričakovanje presoje, zavrnitve in osramočenja pogosto jedro težave.
Pri tem je lahko v veliko pomoč tudi način, na katerega vodniki in izvajalci gozdne terapije osebo spremljamo. Skupinsko delo je običajno strukturirano tako, da je tišina povsem sprejemljiv način deljenja izkušnje. Brez siljenja v odpiranje, brez socialnega pritiska in brez tihe zahteve, da mora človek nastopiti kot bolj odprta verzija sebe. To je več, kot se morda zdi. Za nekoga, ki je navajen, da je njegova vrednost stalno na preizkušnji, je izkušnja, da je dovolj že to, da je, lahko skoraj radikalna. Prav zato je pri tej temi pomemben ne le gozd kot prostor, temveč tudi odnosni okvir, v katerem se gozdna terapija izvaja. To je v tem poglavju razumljeno predvsem kot klinično-prakseološka usmeritev, ne kot neposredno empirično potrjena ugotovitev za izogibajočo osebnostno motnjo.
Gozdna terapija lahko tukaj služi kot podporni prostor za počasno obnavljanje zaupanja. Ne kot čudežna rešitev in ne kot lahkotno navodilo v slogu »naj gre v gozd in bo bolje«, ampak kot prostor, ki je oblikovan tako, da človek lahko v varnejšem ritmu preizkuša stik: najprej s seboj, potem z okoljem, včasih šele nato z drugim človekom. Če je pri tej motnji osrednja rana pogosto pričakovanje zavrnitve, potem je že majhna izkušnja, da svet ni tako napadalen, lahko nekaj pomembnega. Ne zadošča nujno sama. Lahko pa v dobrem okviru pomaga, da se življenje neha odvijati samo ob robu. Za človeka, ki je predolgo živel na prstih, je to lahko kar velik dogodek.
