Če je bila pri izogibajoči osebnostni motnji glavna rana pogosto pričakovanje zavrnitve, se pri odvisnostni osebnostni motnji zgodba obrne nekoliko drugače: odnos ni več tako zelo nevaren, kot je doživet kot preveč preživetveno nujen. Človek se v tem primeru ne umika zato, ker bi bližino zavračal, ampak ker brez nje včasih komaj živi. Tako je odnos hkrati nujen in tvegan. DSM-5-TR odvisnostno osebnostno motnjo umešča med osebnostne motnje skupine C in jo opisuje kot trajen vzorec podredljivosti, potrebe po skrbi, težav pri samostojnem odločanju ter močnega strahu pred ločitvijo ali izgubo podpore. To ne pomeni, da je človek »šibak po naravi«. Pomeni, da je njegova notranja opora včasih resnično tako tanka, da mu ne omogoča mirne samostojnosti (APA, 2022; MedlinePlus, 2024).
Ta motnja je zahrbtna prav zato, ker se lahko dolgo skriva za videzom prijaznosti, prilagodljivosti in pripravljenosti pomagati. Navzven človek pogosto lahko deluje kot »enostaven za sodelovanje«. V resnici pa lahko v odnosu skoraj ves čas preverja, ali je še varen, ali še pripada, ali bo ostal sam, če bo izrekel svoje mnenje, postavil mejo ali koga razočaral. Njegov notranji kompas se tako pogosto ne vrti okoli vprašanja, kaj čuti ali potrebuje, ampak okoli vprašanja, kako ostati sprejet. Takšno življenje zna biti navzven zelo mirno in znotraj precej izčrpajoče (APA, 2022; MedlinePlus, 2024). Kjer bi človek potreboval zaupanje vase, se zanese na mnenje drugih. Kjer bi potreboval držati mejo, se prilagodi. Kjer bi potreboval svoj glas, pride odloženi odgovor v slogu »kar ti želiš«. To ni kaprica in ne moralna pomanjkljivost. Pogosto gre za dolgo vadbo preživetja po logiki: če bom dovolj ubogljiv, dovolj koristen in dovolj nezahteven, me morda ne bodo zapustili. Težava je le, da tak odnos sčasoma pogosto zahteva previsoko ceno — to je samega sebe.
Narava in gozdna terapija se pri tej temi pokažeta drugače kot pri izogibajoči motnji. Tukaj je bolj pomembno, da stik ni posesiven ali organiziran okoli drugega. Gozd človeka ne vodi tako, da mu odvzame voljo. Ne zahteva lojalnosti, ne pogojuje sprejetosti in ga ne sili, da se stalno prilagaja nevidnemu razpoloženju nekoga drugega. V naravnem prostoru se lahko začne dogajati nekaj zelo preprostega in dragocenega: da je dovoljeno biti prisoten, ne da bi se bilo treba ves čas opirati na tujo odobritev. Ekopsihosomatika je tu uporabna prav zato, ker človeka razume kot telesno-duševno bitje v svetu, ki lahko stik znova gradi tudi iz orientacije, ritma, hoje, diha in prostora, namesto iz interpersonalne odvisnosti (Petzold & Hömberg, 2017).
Pri tej temi je potrebna podobna previdnost kot pri izogibajoči osebnostni motnji: neposrednih raziskav o gozdni terapiji prav pri odvisnostni osebnostni motnji je za zdaj “zelo malo”. Zato ni pošteno pisati, kot da že obstajajo trdni klinični dokazi za njeno specifično zdravljenje. Obstajajo pa dobri razlogi, da jo razumemo kot obetaven podporni pristop. Novejši pregled naravno podprtih intervencij kaže, da se to področje hitro razvija in da vključuje zelo različne oblike strukturiranega stika z naravo, vendar hkrati opozarja na metodološko raznolikost in potrebo po boljši kakovosti poročanja (Moyers-Kinsella et al., 2024). To pomeni, da imamo dovolj podlage za smiselne, ne pa prevelike trditve.
Za odvisnostno osebnostno motnjo je še posebej uporaben na osebo usmerjen pogled na naravno podprte intervencije, ki poudarja, da terapevtski učinek pogosto ne izvira samo iz narave kot take, temveč iz prepletanja prostora, dejavnosti in predvsem nepresojajočega, dovolj varnega človeškega spremljanja (Harrod et al., 2023). Prav to je pri tej motnji pomembno: človek ne potrebuje nove odvisnosti od terapevtskega vodje ali skupine, ampak izkušnjo, da ga je mogoče spremljati, ne da bi bil pri tem vzet v posest. V tem smislu gozdna terapija ne deluje kot šola samotarstva, temveč kot podpora pri oblikovanju bolj notranje opore. Ne gre za to, da bi človek postal trd, samozadosten ali hermetično zaprt. To bi bil samo drugačen problem z družbeno sprejemljivejšim PR-jem. Gre bolj za to, da lahko v dovolj varnem okviru počasi začuti razliko med stikom in zlitjem, med bližino in podreditvijo ter med podporo in izgubo sebe.
Naravni prostor je pri tem lahko koristen, ker omogoča počasnejše, manj družbeno obremenjeno izkustvo prisotnosti. Človek lahko najprej gradi odnos do okolja, ritma in telesne orientacije, šele nato pa morda tudi bolj samostojen odnos do drugega človeka. To se deloma sklada tudi s širšo literaturo o naravno podprtih terapijah, kjer se pogosto pojavljajo poudarki o telesno-umskem povezovanju, izkustvenem učenju, odnosnosti in terapevtskih procesih, ki ne potekajo samo skozi pogovor, temveč tudi skozi telesno in prostorsko izkušnjo. Pri tem je treba poudariti, da bibliometrična analiza takšnih tem ne predstavlja neposrednega kliničnega dokaza, ampak prej zemljevid, kako se področje opisuje in razvija v raziskovalni literaturi (Rodríguez-Redondo et al., 2023). Gozdna terapija tu ne zadošča sama. Lahko pa v dobrem procesu pomaga, da človek prvič začuti nekaj, kar ni odvisno od tega, ali ga je nekdo pravkar potrdil. In pri odvisnostni osebnostni motnji je to lahko precej več kot majhen premik.
