Pri avtizmu smo govorili o tem, kako pomembna sta prostor in način, kako človeka sprejme svet. Pri motnji pozornosti s hiperaktivnostjo se ista zgodba vrne skozi druga vrata. Težava pogosto ni v pomanjkanju živosti, ampak v tem, da jo svet nenehno cuka za rokav. Pozornost uhaja, telo prehiteva samo sebe, misli pa se včasih obnašajo kot skupina vrabcev, ki je pravkar odkrila drobtine. To še ni tragedija. Postane pa problem takrat, ko mora človek dolgo vztrajati v okolju, ki je že samo po sebi majhen festival motenj. ADHD zato ni le vprašanje »slabe koncentracije«, temveč tudi vprašanje ritma, impulzivnosti, dražljajev in tega, kako človek sploh uspe naseliti svojo pozornost v svetu (NICE, 2018).
Pri ADHD je zato pomembno, da poleg posameznika upoštevamo tudi okolje, saj lahko prilagoditve prostora, nalog in podpore pomembno vplivajo na vsakdanje funkcioniranje. Sodobne smernice poudarjajo dobro diagnostiko, psihoedukacijo, prilagoditve vsakdanjega okolja, podporo staršem in po potrebi zdravljenje z zdravili, ne pa poenostavljenih razlag, da je človek preprosto premalo discipliniran (NICE, 2018; May et al., 2023). ADHD je nevro-razvojna motnja, pri kateri se jedrne težave ne kažejo samo v pozornosti, temveč tudi v izvršilnem funkcioniranju, časovni organizaciji, upravljanju impulzov in vzdrževanju napora. Zaradi tega mnogi ljudje z ADHD predolgo ostanejo sami z občutkom, da so stalno v rahlem zaostanku za svetom, čeprav je del problema tudi v svetu, ki njihovega načina delovanja preprosto ne zna dobro sprejeti ali usmeriti (Young et al., 2021).
Ekopsihosomatski in integrativni pogled je tu uporaben zato, ker človeka ne razume samo kot nosilca simptomov, ampak kot bitje v razmerju s prostorom, čuti, gibanjem in ritmom. V tem okviru vprašanje ni zgolj, kako omejiti nemir, temveč tudi, v kakšnem okolju lahko živost sploh postane usmerjena. Če je prostor preveč razdrobljen, hrupen, umetno nasičen in dražljajsko nepremišljen, potem težava ni nujno samo v otroku ali odraslem z ADHD (Brinker & Petzold, 2019; Petzold & Orth-Petzold, 2019). Včasih je nekaj narobe tudi s svetom, ki od človeka pričakuje, da bo miren kot knjižna polica, medtem ko okoli njega nekdo ves čas premika knjige.
Tu narava postane strokovno zanimiva. Ne kot čudežno zdravilo, temveč kot drugačna organizacija izkušnje. Naravno okolje je lahko bogato z dražljaji, vendar so ti pogosto manj ostri, manj sunkoviti in bolj ritmično razporejeni kot v številnih urbanih ali institucionalnih okoljih. Telo hodi, pogled sledi, roke imajo delo, zrak ni v stalnem prepiru z urnikom. To je eden od možnih razlogov, zakaj je lahko naravno okolje za nekatere ljudi z ADHD ne le prijetno, ampak tudi podporno pri vsakdanjem funkcioniranju. Nekatere oblike živosti se namreč ne umirijo tako, da jih stisnemo, temveč tako, da jim damo pametnejši teren.
Novejša literatura o naravi in ADHD zdaj ponuja tudi bolj neposredno oporo. Sistematični pregled iz leta 2024, osredotočen prav na vprašanje, ali lahko narava prispeva k obvladovanju ADHD pri otrocih, ugotavlja, da je dosedanja literatura literatura metodološko raznolika, vendar dovolj obetavna, da je smiselno naravno izpostavljenost razumeti kot potencialno koristno dopolnilno podporo pri nekaterih izidih, povezanih z ADHD, zlasti pri otrocih (Hood & Baumann, 2024). Ta pregled je za področje posebej pomemben zato, ker neposredno poveže ADHD z naravnim okoljem, namesto da bi sklepali le posredno iz širše literature o stresu in blagostanju.
Pomembna je tudi širša literatura o zelenih in modrih površinah ter kognitivnem delovanju. Sistematični pregled iz leta 2024 ugotavlja, da so takšna okolja pogosto povezana z boljšimi izidi na področju kognitivnih funkcij, pri čemer avtorji razpravljajo o možnih mehanizmih, kot so manj stresa, ugodnejši pogoji za usmerjanje pozornosti, boljša kakovost zraka in več možnosti za gibanje (Glover et al., 2024). Za ADHD je to pomembno zato, ker motnja ni le vedenjski problem, ampak vključuje tudi težave z izvršilnim funkcioniranjem, vzdrževanjem pozornosti in obvladovanjem zahtev okolja. Narava tu ne deluje kot popravljalec osebnosti, temveč kot okolje, v katerem je kognitivni napor lahko nekoliko lažji.
Če želimo ta razmislek prevesti v prakso izvajalcev gozdne terapije, postane zelo pomembno nekaj drugega kot romantika narave: struktura. ADHD smernice in pregledi intervencij poudarjajo pomen strukturiranega in predvidljivega okolja, zmanjševanja motečih dejavnikov, prilagajanja nalog ter podpore organizaciji in samouravnavanju (May et al., 2023; Nogues, 2023). To je za izvajalce gozdne terapije zelo uporabno. Dober gozdnoterapevtski okvir za osebo z ADHD ni koristen zato, ker bi zahteval manj živosti, ampak zato, ker lahko bolj jasno organizira aktivnost, gibanje in pozornost. Manj dolgih razlag. Več konkretnih orientacijskih točk. Več ritmičnega gibanja in prostora. Več smiselnih nalog za roke in telo. Več prehodov, ki niso kaotični.
Zato je pri ADHD smiselno govoriti o naravi in gozdni terapiji predvsem kot o dopolnilnem, ne pa nadomestnem pristopu. Narava človeka ne spremeni v nekoga drugega. Ne naredi ga bolj poslušnega, bolj »pridnega« ali bolj kvadratnega, kar je navsezadnje dobra novica. Lahko pa mu ponudi nekaj redkega: prostor, v katerem pozornost ni ves čas kaznovana zato, ker se premika, in telo ni ves čas v napoto zato, ker je živo. Prav tu postane gozdna terapija zanimiva kot spremljevalna pot, v kateri stik z naravo, ritem hoje, veččutna orientacija in manj agresivno okolje lahko podprejo regulacijo, telesno zasidranost in občutek, da človek ni napaka v sistemu, ampak nekdo, ki morda potrebuje drugačen teren, da bi lažje zadihal.
Pri tem je vendarle potrebna previdnost. Baza dokazov o gozdni terapiji in ADHD je še vedno ožja kot pri splošnejših vprašanjih stresa, blagostanja ali izpostavljenosti naravi. Zato bi bilo pretirano trditi, da imamo za zdaj dokončen dokaz, da gozdna terapija neposredno zmanjšuje jedrne simptome ADHD v kliničnem smislu. Bolj utemeljeno je reči, da imamo vse več razlogov za domnevo, da lahko naravno okolje pri nekaterih otrocih in morda tudi širše pri posameznikih z ADHD podpira pozornost, samouravnavanje, gibanje in bolj vzdržno vsakdanje funkcioniranje. To je manj spektakularna trditev, vendar precej bolj uporabna.
Če to povzamemo, dobimo razmeroma jasen sklep, da pri ADHD narava ni zamenjava za diagnostiko, strokovno podporo, prilagoditve okolja ali zdravljenje, je pa lahko zelo dober zaveznik pri vsem tem. Njena prednost je lahko v tem, da pri nekaterih posameznikih začasno zmanjša del obremenitve, ki jo ustvarjajo hitra, hrupna in dražljajsko zahtevna okolja.
