Po prvih korakih, v katerih človek znova začuti, da ni dokončan izdelek in po tistih tišjih vajah, v katerih ugotovi, da se resnična sprememba ne dogaja samo v glavi, se odpre naslednje vprašanje: kaj sploh pomeni zrelost, zorenje - osebnostni razvoj? V sodobnem jeziku samopomoči je odgovor pogosto zožen na boljšo regulacijo sebe. Kako naj se umirim? Kako naj bolje postavim meje? Kako naj manj razpadem pod pritiskom? Vse to je pomembno. Toda integrativni pogled gre dlje. Zrelost se ne pokaže šele tedaj, ko človek lažje prenaša samega sebe, temveč tedaj, ko se njegovo polje pozornosti razširi (Petzold et al., 2015; Petzold, 2016).
To je pomemben preobrat. Dokler ostaja v središču samo moja napetost, moj mir, moja rešitev, sem sicer morda naredil korak iz kaosa, nisem pa še nujno stopil v svet in odnos z njim. Človek se lahko zelo natančno opazuje in spoznava, pa je še vedno ujet v ozek svet lastne obremenjenosti. Prav zato je Petzoldova misel o kompleksni čuječnosti tako dragocena. Čuječnost tako postane več kot samo še ena tehnika pomiritve in upravljanja s stresom, temveč drža, ki vključuje skrb zase, zaznavo drugega in odgovornost do živega sveta. Šele tam začne postajati celostna (Petzold, 2016).
Na tej točki se spremeni tudi pomen narave. Narava ni več samo kulisa za sprostitev in ne le prostor, v katerem se človek za hip odpočije ob preobremenjenosti. Postane učiteljica mere. V gozdu, ob vodi, na robu travnika ali v senci krošenj postane precej očitno, da nobeno življenje ne obstaja samo za nas, niti le zase. Vse je v odnosu, v soodvisnosti, v izmenjavi. Tla ne hranijo samo ene korenine. Svetloba ne pada le na izbrane. Če se človek v takem prostoru zares upočasni, se lahko v njem začne prebujati nekaj, kar je več od olajšanja: občutek pripadnosti in z njim občutek dolžnosti. Počasi lahko postane nekdo, ki spet vidi povezave. Tisti, ki razume, da njegovo življenje ni ločeno od drugih ljudi, od ritmov skupnosti, od kakovosti okolja, od načina, kako ravna z živim. Kar je bilo prej doživeto le kot osebna stiska, se začne kazati tudi kot odnosna in ekološka tema. Kar je bilo prej doživeto kot zasebno reševanje sebe, pa se začne spreminjati v bolj zrelo obliko navzočnosti.
Notranji mir je torej lahko začetek, ne pa cilj. Cilj je širši. Takšen, ki ne išče le osebnega olajšanja, ampak postaja sposoben za skrb, za sodelovanje in za zvestobo živemu. Morda prav tu postane jasno, da prava moč ni v dominaciji, ne sebe in ne okolja, ampak v umerjenem stiku in predanosti. Da zrel človek ni tisti, ki vse obvladuje, ampak tisti, ki zna nositi svojo svobodo tako, da ne tepta sveta okoli sebe. Da notranja suverenost ni trdota, ampak sposobnost, da ostaneš prisoten zase, za druge in za življenje, ki te presega.
