Psihotične motnje niso zgolj izraz nenavadnih misli ali močne čustvene stiske, temveč lahko vključujejo motnje zaznavanja, blodnje, dezorganizirano mišljenje, zmedenost ter pomembno omajano presojo stvarnosti. Sodobne smernice zato poudarjajo zgodnje prepoznavanje, pravočasno zdravljenje, dolgoročno spremljanje ter usklajeno podporo v skupnosti, saj psihoza ni stanje, pri katerem bi bilo sprejemljivo računati na spontano izboljšanje brez ustrezne strokovne pomoči (NICE, 2014/2025).
Prav zato je treba pri vprašanju narave in gozdne terapije ostati posebej previden, prizemljen in klinično jasen. Pri psihotičnih motnjah ni sprejemljivo ustvarjati vtisa, da bi stik z naravo lahko nadomestil psihiatrično obravnavo, farmakološko zdravljenje, psihološko podporo ali krizno intervencijo. Pri akutni psihozi, hitrem poslabšanju presoje realnosti ali visoki stopnji ogroženosti so odločilni predvsem varnost, stabilnost, jasen klinični okvir in dostop do ustrezne zdravstvene pomoči. Tudi slovenska javnozdravstvena gradiva poudarjajo predvsem pravočasno iskanje strokovne pomoči in podporo človeku v procesu okrevanja, ne pa iskanja poetičnih ali improviziranih bližnjic (NIJZ, 2011, 2023; NICE, 2014/2025). V akutni psihozi bi bila gozdna terapija lahko za osebo neustrezna ali tudi tvegana, zato v takšnih stanjih ne more predstavljati primerne oblike podpore.
Kljub temu pa je okolje pomembno. Ekopsihosomatska perspektiva opozarja, da človek sebe nikoli ne doživlja ločeno od prostora, v katerem živi. Svetloba, hrup, gostota dražljajev, telesna orientacija v prostoru, občutek odprtosti ali utesnjenosti ter splošna stopnja okoljske kaotičnosti niso zgolj kulisa, ampak dejavni del psihičnega in telesnega doživljanja. Če to velja za splošno populacijo, je pri ljudeh z večjo ranljivostjo na stres, senzorno obremenitev ali dezorganizacijo doživljanja lahko še posebej pomembno. Manj kaotičen, bolj predvidljiv in manj vsiljiv prostor zato lahko prispeva k večji orientaciji in manjši psihofizični obremenitvi (Petzold & Hömberg, 2017; Hömberg, 2017), sam po sebi pa ne zdravi psihoze.
V tem okviru narava in gozd pridobita pomen predvsem kot možen podporni kontekst. Najbolj utemeljeno je trditi, da lahko naravna okolja v stabilnejših obdobjih pri nekaterih posameznikih prispevajo k bolj umirjenemu zunanjemu ritmu, manjši senzorični prenasičenosti, lažji telesni orientaciji in preprostejšim izkušnjam prisotnosti v sedanjem trenutku. Širša literatura o naravnih intervencijah in izpostavljenosti naravi namreč kaže povezave z nižjimi ravnmi stresa, tesnobe in psihološke preobremenitve ter z boljšim subjektivnim blagostanjem, kar je lahko pomembno tudi za ljudi z resnimi duševnimi motnjami, čeprav večina teh raziskav ni bila izvedena specifično pri psihotičnih motnjah (Paredes-Céspedes et al., 2024; Siah et al., 2023; Chen et al., 2025).
Neposredna raziskovalna baza o gozdni terapiji pri psihotičnih motnjah ostaja omejena, zato ni utemeljeno trditi ali pričakovati, da bi narava neposredno vplivala na jedrne psihotične simptome na način, kot ga pričakujemo od kliničnih intervencij. Lahko pa z več samozavesti povemo nekaj drugega: da obstajajo dobri teoretični in posredni empirični razlogi za domnevo, da manj obremenjujoča naravna okolja pri delu ljudi zmanjšujejo stresno aktivacijo, senzorno prenasičenost in obremenitev pozornosti ter podpirajo boljšo telesno uravnavanje. Za osebo s psihotično ranljivostjo to ni zanemarljivo, saj so ravno stres, okoljska prenasičenost, moten ritem in slaba regulacija med dejavniki, ki lahko otežujejo okrevanje ali stabilizacijo. V tem smislu je narava lahko del podpornega okolja v okrevanju, ne pa samostojna terapija psihoze.
Takšna formulacija je skladna tudi z novejšimi pregledi o naravnih intervencijah v duševnem zdravju, ki poudarjajo, da so koristi praviloma najbolj prepričljive na področjih stresne odzivnosti, razpoloženja, psihološke obremenitve, obnovitvenih izkušenj in kakovosti življenja, medtem ko je neposredna klinična uporaba pri kompleksnejših motnjah bolj odvisna od individualne presoje, časovne ustreznosti, pogostosti in varnosti izvedbe (Kaleta et al., 2025; Paredes-Céspedes et al., 2024). To je pri psihotičnih motnjah posebej pomembno: tudi potencialno koristna dejavnost lahko postane neustrezna, tudi nevarna, če je vključena ob nepravem času, brez ustrezne podpore ali pri posamezniku povečuje zmedenost, sumničavost ali občutek ogroženosti.
Za izvajalce gozdne terapije so zato prakseološko ključni predvsem varnost, jasnost, predvidljivost in postopnost, ne pa intenzivnost izkušnje. Pri psihotičnih motnjah ni ustrezno graditi dela na dvoumnih simbolnih nalogah, preveč odprtih interpretacijah, senzorno nasičenih ritualih ali vabilih, ki bi lahko povečevala zmedenost. Smiselnejši so preprost jezik, jasno vodenje, pregledna pot, možnost počitka, manjša skupina, dovolj počasen tempo in osredotočenost na konkretne čutne in orientacijske točke: tla, korak, zrak, drevo, razdaljo in smer.
Enako pomembno je, da se narava ne predstavi kot nadomestek za zdravljenje ali kot kraj, kjer naj bi se človek »odklopil od sistema«. Pri osebah s psihotično ranljivostjo so lahko prav dobra vpetost v pomoč, redno spremljanje in vsakdanja struktura ključni del okrevanja. Gozdna terapija je zato najbolj koristna takrat, ko deluje kot dopolnilna praksa v stabilnejših obdobjih, z jasno strokovno presojo, v usklajenosti z obstoječo obravnavo in brez vsakršnjega implicitnega sporočila, da je mogoče psihozo premagati z dovolj lepim stikom z naravo.
Zato je v strokovnem smislu najbolj uporabno razumeti gozdno terapijo pri psihotičnih motnjah kot možno dopolnilno prakso v obdobjih stabilnosti in le ob ustrezni strokovni presoji. Njena potencialna vrednost ni v velikih obljubah, temveč v skromnejših, a klinično smiselnih podpornih učinkih: podpori dnevnemu ritmu, zmanjševanju senzorične prenasičenosti, omogočanju počasnejšega gibanja, krepitvi telesne zasidranosti in ustvarjanju manj agresivnega zunanjega okolja. Pri nekaterih posameznikih je to lahko koristno, pri drugih ne. Prav ta individualna variabilnost je razlog, da mora biti vključevanje narave pri tej populaciji vselej prilagojeno, postopno in previdno.
Če to prenesemo na področje gozdne terapije, dobimo najmanj spektakularen, vendar najbolj strokovno vzdržen sklep: pri psihotičnih motnjah je narava lahko spremljevalec okrevanja, nikakor pa ne njegov glavni terapevt. Lahko prispeva k mirnejšemu zunanjemu ritmu, manjši senzorični nasičenosti in preprostim, telesno zasidranim izkušnjam sedanjosti, nikakor pa ne sme postati razlog za odlašanje z obravnavo ali za umik iz sistema pomoči. Na tem področju je strokovno najpomembneje prav to, da se izognemo velikim in neotipljivim obljubam. Ostane to, kar je strokovno utemeljeno: človek potrebuje dober okvir, zanesljive ljudi, jasno pomoč in okolje, ki ga ne potiska še bolj čez rob. Če je v ta okvir mogoče smiselno vključiti tudi naravo, toliko bolje; če ne, pa to ne zmanjšuje vrednosti klinične obravnave, ki ostaja osrednja.
