Presnovno zdravje je eno tistih področij, kjer telo dolgo govori potiho, šepetaje. Zelo redko se oglasi z velikim zlomom kar na začetku. Pogosteje najprej pokaže več utrujenosti, manj vzdržljivosti, počasnejšo obnovo, več nihanja teže, več težav z uravnavanjem apetita in manj občutka, da organizem dela v svojem ritmu. Sem sodijo vprašanja telesne dejavnosti, inzulinske občutljivosti, uravnavanja krvnega sladkorja, telesne sestave in širšega presnovnega ravnotežja. WHO/Europe poudarja, da redna telesna dejavnost prispeva k preprečevanju in obvladovanju nenalezljivih bolezni, med drugim srčno-žilnih bolezni in sladkorne bolezni, ter podpira zdravo telesno težo. To ni nova novica. Je pa vprašanje, zakaj je v sodobnem svetu toliko težje živeti tako, da jo telo sploh lahko redno uresničuje (WHO/Europe, 2021).
Tukaj je narava pomembna manj kot »posebna terapija« in bolj kot pogoj. Človek se lažje giblje v svetu, ki ga pri gibanju podpira, kot v svetu, ki ga pri njem ovira. WHO/Europe je pri pregledih urbanih zelenih intervencij poudaril, da lahko zelene površine in z njimi povezane intervencije pomagajo pri javnozdravstvenih vprašanjih, povezanih z debelostjo, kardiovaskularnimi učinki, duševnim zdravjem in dobrim počutjem. Z drugimi besedami: okolje ni nevtralno. Lahko človeka spodbuja k bolj naravnemu, bolj vzdržnemu gibanju ali pa ga počasi uči sedečega, zaprtega in presnovno neugodnega življenja (WHO/Europe, 2017).
Integrativna terapija in nove naravne terapije pri tem ponudijo uporaben premik v perspektivi. Petzold človeka ne razume kot bitje, ki bi najprej živelo v glavi in šele nato »dodalo« telo, temveč kot telesno-duševno bitje v svetu. To pomeni, da vprašanje gibanja ni samo vprašanje discipline ali volje. Je tudi vprašanje odnosa do prostora, zaznave, ritma in življenjskega konteksta. Če je vsakdan organiziran tako, da je gibanje utrujajoča obveznost, je telo hitro v konfliktu samo s sabo. Če pa naravno okolje omogoči, da je gibanje spet del doživljanja, orientacije, ritma in ugodja, se lahko spremeni tudi njegova presnovna vrednost (Petzold, 2015c; Petzold, 2018c).
Prav zato je pri tej temi pošteno razlikovati med neposrednimi in posrednimi učinki. Dokazna podlaga za strogo gozdno terapijo kot samostojno presnovno intervencijo je precej bolj omejena kot pri stresni fiziologiji ali krvnem tlaku. Je pa širša slika dovolj smiselna in vse bolje podprta: zelene površine in stik z naravnim okoljem pogosto pomagajo ustvarjati pogoje za več gibanja, manj sedenja in bolj vzdržno vsakodnevno telesno udejanjanje. Sistematični pregled de la Fuente in sodelavcev (2021) je pokazal, da je izpostavljenost zelenim površinam v obstoječi literaturi pogosto povezana z več telesne dejavnosti, hkrati pa je področje glede debelosti in sladkorne bolezni metodološko heterogeno. Tudi pregled Yang in sodelavcev (2021) ugotavlja, da je več zelenih površin v povprečju povezano z višjimi ravnmi telesne dejavnosti in nižjim tveganjem za prekomerno telesno težo oziroma debelost, čeprav se rezultati med študijami razlikujejo glede na merjenje izpostavljenosti in izidov (de la Fuente et al., 2021; Yang et al., 2021).
WHO/Europe v dokumentih o urbanem oblikovanju za zdravje poudarja, da prostor, ki podpira hojo, stik z zelenjem in vsakodnevno gibanje, prispeva k večji telesni dejavnosti in s tem tudi k zaščiti pred debelostjo ter presnovnimi tveganji. To je zelo pomembna misel: včasih narava ne deluje zato, ker bi neposredno spreminjala presnovo, ampak ker človeku omogoči bolj presnovno zdravo življenje (WHO/Europe, 2022).
Tudi FPI izročilo je pri tem dovolj široko, da ni ujeto v ozko medicinsko logiko. Hömberg v kontekstu gozdne medicine navaja tudi diabetes mellitus med področji, kjer so učinki relevantni predvsem prek zmanjševanja stresa, boljše regulacije in širšega psihofizičnega ravnovesja. To pomeni, da gozdne terapije ni treba razumeti kot »zdravljenje presnove« v neposrednem, tehničnem smislu. Smiselneje jo je videti kot podporni okvir, kjer se lahko zmanjšata obremenitev in inertnost, poveča pripravljenost za gibanje in okrepi stik s telesom kot živim procesom, ne kot projektom popravljanja (Hömberg, 2017; Petzold, 2018c).
Pošteno je torej reči takole: narava, gozdna terapija in druge na naravi temelječe intervencije so lahko pomembna pomoč presnovnemu zdravju predvsem tam, kjer človeku pomagajo znova vzpostaviti več gibanja, manj telesne otrplosti, več zaznave in manj kronične obremenitve. Ne nadomeščajo prehranske obravnave, medicinskega zdravljenja ali strukturiranega dela pri presnovnih boleznih. Lahko pa naredijo nekaj, kar sodobni svet pogosto sistematično ruši: vrnejo občutek, da gibanje ni samo naloga, ampak način, kako se telo spet spomni samega sebe in svoje aktivne vloge v svetu živega..
