Človek si rad domišlja, da je nekaj čistega in prvotnega: najprej človek, šele potem uporabnik orodij, naprav, strojev in zaslonov. Ta predstava je tolažilna, vendar vse težje vzdrži resen premislek. Če človeka razumemo integrativno, kot telesno-duševno-duhovno bitje v socialnem in ekološkem okolju, potem ga ne moremo več razumeti kot zaprte enote, ločene od sveta, temveč kot bitje odnosov, vplivov, vtisov, utelešenj in soustvarjanja sveta (Petzold, 2015a, 2015b; Petzold & Hömberg, 2017).
Petzoldova integrativna antropološka formula človeka ne razume kot golo notranjost, temveč kot bitje, ki je od začetka ukoreninjeno v življenjski svet. Človek je po tej logiki del narave, hkrati pa tudi bitje kulture; zaznava z vsem telesom, deluje večizrazno, se uči v odnosih in skozi celotno življenjsko pot oblikuje samega sebe ter svoj svet (Petzold, 2015a; Petzold, 2015b). Notranje in zunanje, telo in okolje, učenje in vedenje, samopodoba in svetovna podoba niso ločene plasti, ampak prepleten proces. Zato človek ni zgolj nekdo, ki živi v svetu. Človek se oblikuje s svetom in v njem.
Če to izhodišče vzamemo resno, potem je do pojma kiborga precej manjša pot, kot se zdi na prvi pogled. Začnimo jo z zelo enostavnim opažanjem. Z nečim zelo vsakdanjim in pomembnim: sodobno življenje je sestavljeno iz nenehnega součinkovanja ljudi in nečloveških objektov, tehnologij, omrežij, podatkovnih tokov in vmesnikov. Kiborška antropologija opiše to področje kot okvir za razumevanje učinkov objektov in tehnologije na ljudi in kulturo ter poudari, da so znanje, orodja in prostori sami legitimna mesta antropološkega opazovanja.
Na nek način smo kiborgi že v najbolj banalnih trenutkih dneva. Ko telefon ne služi več le klicanju, ampak tudi mojemu spominu. Ko navigacija nadomesti občutek za orientacijo. Ko ura ne meri samo časa, temveč tudi utrip, spanec, obremenitev in uspešnost. Ko fotografije ne hranijo le dogodkov, ampak organizirajo moj spomin. Tega običajno ne dojemamo kot kiborškost, ker nosilec podatkov v teh vsakodnevnih primerih ni telesno integriran, naše kulturno zasidrane podobe kiborgov (npr. Borgi iz Zvezdnih stez) pa to implicitno predpostavljajo. Lahko bi rekli, da je primer tehnologije vgrajenega spodbujevalnika srčnega ritma ali nevroloških vsadkov v obliki elektrod že bolj nazoren. V funkciji je tako rekoč enako, telesna vgrajenost tehnologije pa je tako rekoč stvar modne izbire in dostopnosti tehnologije. Z vzponom socialnih omrežij in njihove zasvojljive narave, pa je pomembno omeniti, da profil na socialnem omrežju ni več le predstavitev samega sebe, ampak del tega, kako nastopamo na odru sveta in skozi to samoreprezentacijo gradimo lastno sliko o sebi - identiteto. V teh trenutkih tehnologija ni zunanja pomoč. Postane del našega delovanja, odločanja in samodoživljanja.
Prav tu se kiborška antropologija dotakne Petzoldovega pojma »informiranega telesnega subjekta«. Človek po integrativnem razumevanju vase nenehno vnaša svet: prek zaznav, odnosov, krajev, praks, kulture in zgodovine. Svet postaja utelešen, notranje obdelan in preoblikovan v vedenje, identiteto ter osebni način življenja (Petzold, 2015a, 2015b). V digitalni dobi se ta proces ne ukine, ampak zgolj spremeni svojo materialnost. Danes svet v telo in doživljanje ne vstopa le skozi zrak, gozd, mesto, družino ali govorico, temveč tudi skozi obvestila, metrike, zaslone, algoritme, profile in digitalne rituale pozornosti.
Zato vprašanje ni več, ali tehnologija vpliva na duševnost in telesnost človeka. Vprašanje je, kako ga sooblikuje. Vsak vmesnik z algoritmom vsebuje neko predstavo o tem, kaj je pomembno. Vsaka platforma razporeja pozornost. Vsaka metrika človeka spodbuja k posebni obliki samoopazovanja in usmerjanja ravnanja ter mišljenja. Vsaka naprava krepi nekatere sposobnosti in hkrati slabi druge. Kiborška perspektiva zato ni tehnofobična, ampak analitična: zanima jo, kako ljudje in nečloveški akterji skupaj proizvajajo kulturo, navade, odvisnosti, nove oblike bližine in nove oblike odtujenosti.
Tu pa Petzold prinese ključno protiutež tej konceptualizaciji. Človek ni le tehnološko bitje, ampak tudi in predvsem ekološko bitje. Njegova ukoreninjenost v biosferi ni romantičen dodatek, temveč temelj življenja. Integrativna terapija zato vztraja pri bio-psiho-socialno-ekološki podobi človeka in opozarja, da nobene človeške razsežnosti ne moremo razumeti, če iz nje izrežemo njeno povezavo z naravo, prostorom, telesnostjo in življenjskim svetom (Petzold, 2015a; Petzold, 2015b; Petzold, 2016; Petzold, Orth, & Sieper, 2015). Če človek izgubi stik z ekološko ukoreninjenostjo, izgubi tudi nekaj svoje regulacije, orientacije, mere in človečnosti same.
Zato se mi zdi izraz "jaz, kiborg" (poleg tega, da je spoštljiv poklon Isaacu Ashimovu) uporaben le, če ni triumfalen. Ni razglasitev tehnološke nadvlade, temveč priznanje dejanskega stanja. Sem bitje mesa in pomena, živčevja in simbolov, diha in infrastrukture, spomina in zunanjih pomnilnikov. Sem naravno bitje, ki si je ustvarilo kulturne in tehnične podaljške. Sem organizem, ki ga soustvarjajo krajina, odnosi, zgodovina, stroji in podatkovni sistemi. V tem smislu kiborg ni nasprotje človeka, ampak sodobna oblika človekove razprte sestavljenosti.
Toda prav zato se moram vprašati, kakšen kiborg torej postajam? Ali tehnologija širi mojo pozornost ali jo razdrobi? Ali podpira stik ali ga zamenja s simulacijo? Ali krepi mojo sposobnost za razmislek in bližino ali me potiska v stalno odzivnost? Ali mi vrača občutek sveta ali ga nadomešča z upravljanjem podatkov o svetu? Ta vprašanja niso tehnična, ampak antropološka in etična. Zadevajo samo obliko človekovega življenja.
Na tem mestu se pokaže tudi pomen narave in gozdnega prostora. Ne kot naivni pobeg »nazaj«, ampak kot nujen korektiv. Petzoldova besedila o novih naravnih terapijah, ekopsihosomatiki in zeleni meditaciji znova in znova poudarjajo, da stik z naravo ne deluje le sprostilno, ampak človeku vrača senzorično širino, živost, psihofizično regulacijo in občutek smisla (Petzold, 2015c; Petzold & Hömberg, 2017; Petzold et al., 2015). Gozd zato lahko v tem kontekstu osmislimo kot prostor ponovne nastavitve biološkega temelja naše tehnološko razvijajoče se kiborške narave. Kot prostor, kjer se telo spet sreča z več kot zaslonom in pasivno držo. Kjer se kot utelešeno bitje spomnimo, da smo kdo in ne kaj. Kjer začutimo, da smo v resnici vtkani v mrežo živega sveta, ne virtualnega. Kot prostor, kjer pozornost ni nenehno razkosana na signale. Kot prostor, kjer človek lažje začuti, da ni le uporabnik sistemov, ampak živo bitje v živem svetu. Če sodobna tehnologija človeka nenehno razteza navzven, ga narava lahko znova zbira navznoter in hkrati odpira v širši občutek povezanosti z drugimi in svetom kot celoto. To ni protitehnološka gesta, ampak skrb za ohranjanje tiste ranljive vrline - človečnosti same.
Koristno bi torej bilo, da si priznamo, da nas ne oblikujejo samo prepričanja in odnosi, ampak tudi naprave, protokoli, arhivi, infrastrukture in algoritmi. Hkrati pa si moramo priznati še nekaj drugega: da nas še vedno oblikujejo zrak, svetloba, podlaga pod nogami, ritem dihanja, čuti, bližina drugih ljudi in stik z nečim, kar ni proizvod sistema, ampak življenje samo. Šele ko zdržim obe resnici skupaj, lahko začnem govoriti o sodobnem človeku brez nostalgije in brez slepe romantizacije.
Morda torej naloga ni, da nehamo biti kiborgi. Za to je verjetno prepozno in morda tudi zgrešeno. Naloga je, da postanemo zavestni kiborgi: dovolj reflektirani, da vemo, kaj nas sestavlja. Dovolj občutljivi, da prepoznamo, kdaj nas tehnologija podpira in kdaj siromaši. Dovolj ukoreninjeni, da v svetu naprav ne izgubimo sveta življenja. V tem smislu prihodnost človeka ne bo odločena zgolj v laboratorijih in na platformah, ampak tudi v vprašanju, ali bo človek znal ostati človek v polnem, telesnem, odnosnem in ekološkem pomenu besede (Petzold, 2015a, 2015b) ter obvarovati svet pred sabo, da bo tudi biološka osnova nas, kiborgov, sploh preživela.
