Po histrionični osebnostni motnji, kjer je bil poudarek na odzivu in pozornosti, pridemo do teme, ki jo je zelo lahko moralizirati in zelo težko zares razumeti. Antisocialna osebnostna motnja je pogosto predstavljena skoraj kot enovrstična obsodba: brezčuten človek, ki mu ni mar za druge. DSM-5-TR jo umešča med osebnostne motnje skupine B in v ospredje postavlja trajen vzorec neupoštevanja ter kršenja pravic drugih. To je resen opis in ga ni treba mehčati. Hkrati pa še vedno ni isto kot risanka o pošasti. Za takimi vzorci so pogosto dolge razvojne poti impulzivnosti, agresije, zgodnjega vedenjskega nereda, pomanjkanja zavor, včasih pa tudi okolja, v katerih človek nikoli ni zares mogel doživeti ali vaditi drugega načina bivanja (APA, 2022).
Pri tej motnji je pomembno, da se ne ujamemo v dve slabi navadi. Prva je demoniziranje. Druga je romantiziranje. Ne eno ne drugo ni koristno. Antisocialna osebnostna motnja pogosto vključuje manipulativnost, impulzivnost, neodgovornost, laganje, razdražljivost, malo obžalovanja in precej pripravljenosti, da so drugi predvsem ovire, sredstva ali kolateralna škoda. To ni majhna stvar. Okolica je lahko zaradi tega resnično ranjena. In vendar je za razumevanje pomembno, da človek pri takem vzorcu pogosto deluje iz zelo osiromašene notranje regulacije, kratkega časovnega horizonta in šibke vezi med svojim dejanjem, posledico in empatijo (APA, 2022; Yamagami, 2022).
Če novi sklop o motnjah osebnosti ostaja zemljevid trajnejših načinov odnosa do sebe, drugih in sveta, je antisocialna osebnostna motnja zgodba o odnosu, v katerem drugi niso dovolj živi subjekti, temveč bolj kot abstraktna bitja, ki jih je mogoče premikati po šahovnici. Pri narcistični motnji so bili drugi pogosto občinstvo. Pri paranoidni grožnja. Pri odvisnostni opora. Tukaj so lahko predvsem material. To ne pomeni, da je vsak človek s temi potezami enak ali da je vsako vedenje brezupno. Pomeni pa, da je pot do odgovornosti, omejitve impulza in vsaj kognitivne empatije pogosto dolga in zahtevna. Novejša literatura o antisocialni osebnostni motnji obenem opozarja tudi na terapevtski pesimizem strokovnjakov, ki lahko sam postane ovira zdravljenju, zato je toliko pomembneje, da ostanemo natančni, a ne fatalistični (Flaaten et al., 2024).
Narava in gozdna terapija imata pri tej temi precej bolj skromno in previdno vlogo kot pri večini drugih člankov v tem sklopu. Nikakor ne bi bilo pošteno reči, da bo nekaj sprehodov med drevesi zbudilo vest, empatijo in moralni kompas, ki ga človek dolgo ni imel ali uporabljal. To bi bilo povsem zavajajoče. Naravni prostor in bolj strukturirana, odgovorna praksa dela v naravi pa morda lahko ponudita nekaj, kar je vseeno pomembno: mejo, ritem, konkretnost, posledice in stik z resničnostjo, ki se ne da tako zlahka pretentati kot ljudje. Gozd ni občinstvo. Ni naiven. Ni ga mogoče impresionirati s premetano zgodbo. V njem so pomembne drugačne reči: korak, napor, posledica, sodelovanje, previdnost in materialna stvarnost prostora. To je lahko koristno tudi zato, ker je manj abstraktno.
Neposrednih raziskav o gozdni terapiji prav pri antisocialni osebnostni motnji je za zdaj “zelo malo”, zato ni smiselno pisati, kot da že obstajajo trdni klinični dokazi za njeno specifično zdravljenje. Obstajajo pa dobri razlogi, da jo razumemo kot obetaven podporni pristop v širšem in zelo skrbno omejenem smislu. Krovni pregled terapij na prostem kaže, da imajo naravno podprti pristopi lahko pozitivne učinke na vrsto psiholoških, vedenjskih in medosebnih izidov, posebej v kontekstih divjinske in avanturistične terapije, čeprav se kakovost dokazov med področji razlikuje in rezultatov ni mogoče nekritično prenašati na antisocialno osebnostno motnjo (Harper et al., 2021). To pomeni, da je mogoče o naravnem prostoru govoriti kot o potencialnem regulacijskem in vedenjskem okviru, ne pa kot o samostojnem zdravljenju antisocialnosti.
Dodatno je uporaben tudi sodobnejši mentalizacijski okvir za delo z antisocialno osebnostno motnjo. Novejša literatura poudarja, da so pri tej populaciji pomembni odgovornost za lastna dejanja, manj rigidno prelaganje krivde na druge in večja sposobnost, da človek sploh vidi druge kot psihološko resnične subjekte, ne le kot ovire ali sredstva (Morken et al., 2022; Flaaten et al., 2024). V tem smislu gozdna terapija ni prostor za mehke metafore, ampak prej za trezno podporo pri učenju omejitve, ritma in manj impulzivnega bivanja. Naravni prostor lahko v dobrem okviru podpira regulacijo, več telesne prizemljenosti, manj dražljajske razrahljanosti in včasih tudi bolj konstruktiven stik s sodelovanjem ter posledicami.
Gozdna terapija pri antisocialni osebnostni motnji zato ne zadošča sama in nikakor ni nadomestek za resno obravnavo, socialno odgovornost ali zaščito drugih ljudi, kadar je ta potrebna. Lahko pa v dobrem okviru in procesu ponudi nekaj pomembnega: manj spektakla in več stvarnosti.
