Naj bo suha ali mokra, v vsakem primeru potopitev v gozd pomeni ujeti male trenutke in jim dovoliti, da se nas dotaknejo, da nam ponudijo prostor in podporo pri umiritvi in premisleku. Potopimo se v prisotnost. V svetlobo, ki poplesuje in se lomi preko vej. V prijetno ohlajen zrak, ki je enostavno drugačen kot le sto metrov izven gozda. V vonj zemlje in v šelestenje listov ter potopitev v nešteto vrst podlage pod nogami. V zvok živalic, ki praskajo, glodajo, brenčijo in se premikajo po lubju in skozi podrast… Vse to se odvija okoli nas. Zdaj, ko smo bolj prisotno vstopili v gozd, pa se nam ta svet lahko zares začne razkrivati.

Bistvo gozdne kopeli ne leži zgolj v senzorični izkušnji. Bistvo je tudi v spremembi pozornosti. V vsakdanjiku je ta razpršena med naloge, ure, zaslone, pričakovanja in drobne notranje odzive, ki nas ves čas silijo naprej. V gozdu pa se včasih zgodi nekaj skoraj nevidnega, a pomembnega: pozornost se neha lomiti na koščke in se začne zbirati. Tempo nekoliko popusti. Čuti dobijo več prostora. Telo ni več samo prenašalec obveznosti, temveč znova postane vir izkustev, kot nam jih je namenila narava.To pa ne pomeni, da se takrat nujno zgodijo nekakšni gromozanski premiki, kot sta popolna blaženost ali doseg neke višje zavesti. Vsaj ne nujno in ne na začetku. Najprej povsem zadošča to, da človek res opazi, kje je. Da opazi, kako diha, kaj se v njem prebuja, ko ga nihče ne kliče nazaj v storilnost. V sodobnem času, nasičenim z milijardo odgovornosti in pretočnimi oceani informacij, je tovrstna podpora postala pravo zavetje pred nevihto in čutim, da tudi v naše kraje prihaja v pravem trenutku.

Kot smo spoznali v prejšnjih besedilih, integrativni pogled izhaja iz razumevanja človeka kot bitja, ki ni sestavljeno iz popredalčkanih delov. Nismo samo telo, samo misel ali samo čustvo. Smo telesna, duševna, odnosna in okoljska bitja –  vse v enem in hkrati. In ker je gozd živ in dinamičen sistem, tako kot človek, smo z njim vselej v interakciji na večih nivojih biti. Le opomniti se moramo. Gozd namreč nagovarja živčni sistem, dihanje, čute, občutek prostora, občutek varnosti, včasih pa tudi tisti komaj izrekljivi občutek bistrine uma, občutka smisla in povezanosti, ki ga je v našem hrupnem okolju včasih prav težko občutiti. Zame je gozdna kopel predvsem čas in prostor, kjer se lahko znova srečajo telo, zaznava, odnos in blaginja narave. Pogosto je že to dovolj, da se človek v lastni koži počuti bolje. Takrat se krog sklene in moči se pričnejo napajati.  

Prav tako pomembno pa je, da jasno povem, česa z izrazi "gozdna kopel" in "gozdna terapija" ne imenujemo, da ju lahko uspešno ločimo in prepoznamo od ostalih dejavnosti preživljanja časa v naravi.

Gozdna kopel ni planinski izlet. Čeprav seveda tudi hodimo, hoja ni glavni namen. Ne gre za nabiranje kilometrov in štetje korakov do cilja. Včasih se skupina v dveh urah premakne le nekaj sto metrov, v notranjosti pa se premakne več, kot bi se na večdnevni ekspediciji. Zakaj? Ker pristopamo bolj čuječe kot sicer.

Ni  psihoterapija. Da, seveda lahko ima podporne in terapevtske učinke. Lahko prispeva k regulaciji, dobrobiti in stiku s samim seboj, vendar se je treba zavedati, da ne nadomešča psihoterapije, psihiatrične obravnave ali druge strokovne pomoči, kadar je ta potrebna. O njeni vlogi v krepitvi duševnega zdravja bomo podrobno spregovorili kasneje, zaenkrat pa omenimo, da če kje obstaja prostor, kjer "duša" najde zatočišče in terapevtski proces bolj otipljivo obliko, je gozd nedvomno pravi kraj in pravo orodje. 

Ni ezoterični obred. Človek lahko v gozdu doživi mir, ganjenost, hvaležnost ali občutek globlje povezanosti, ne da bi zato moral sprejeti poseben sistem prepričanj ali verovanj. Temelj je veliko preprostejši: prisotnost in zaznavanje. Vse ostalo pade na svoje mesto, kot padejo vsakodnevne skrbi ob dotiku mahu, ali ko se roke prepustijo oblikovanju gline na rečni plaži. Domišljija ima v gozdu prosto pot in mi z njo. 

Ni prisila k sprostitvi. Včasih se v gozdu ne umirimo takoj. Ravno obratno. Včasih najprej opazimo napetost, nemir, utrujenost ali notranjo razpršenost. Tudi to je del stika. Ko se malo ustavimo in osredotočimo, nas sprva lahko preplavijo tisočere misli in občutki, ki tekom kaotičnosti dneva niso bili slišani in naslovnjeni. To je povsem normalno in potrebno, da nastane prostor za kaj bolj prijetnega. Gozna kopel zato ni prostor, kjer bi morali »uspeti« v dobrem počutju in doseči absolutno tišino in mir. Gre za proces – torej tudi za vse, kar se zgodi na naši poti - v našem toku življenja, v katerega lahko vključimo naravo kot zdravilno sopotnico.