Včasih se zgodi, da niso sami simptomi tisti, ki nas bolijo, temveč skelijo besede, ki jih spremljajo. Ena takšnih je pri mnogih zagotovo opomba zdravnika ali kakšne tretje osebe, ki nam pove, da problem morda izvira »iz glave«. Takrat marsikdo ne sliši povabila k širšemu razumevanju, ampak trditev dojame kot razveljavitev lastne izkušnje, češ da simptoma ni, ali da ta ni pomemben. Da bolečine ni… Da je telo zgolj prizorišče pretiravanja in smo za vse skupaj nekako krivi sami. Ljudje smo ranljiva bitja, sploh v bolezni. Interakcije med "glavo" in telesom so za laika lahko precejšnja neznanka, kar človeku razumljivo lahko prinaša določeno mero strahu in obrambe nanj. Prav zato se mi zdi pomembno, da razblinimo napačno razumljene mite o psihosomatiki in natančneje obelodanimo, kaj ta termin sploh pomeni.
Psihosomatika ne namiguje na izmišljene simptome. Ne pomeni, da je bolečina fiktivna. Pomeni nekaj precej bolj preprostega in hkrati zahtevnega: človeka ni moč zares razumeti, če telo in duševnost obravnavamo kot dva nepovezana svetova. Telo se odziva na življenje. Včasih sunkovito, kakor želodec ob živčnosti pred pomembnim dogodkom. Včasih počasneje, kakor napetost, ki se nalaga skozi dolge tedne stresa, slabega spanja, neprestanega pritiska in tihe a konstantne utrujenosti. Psihosomatika proučuje ta odnos med telesom in doživljanjem.
To je tudi razlog, da mi je blizu preprosta misel: psihosomatsko ne pomeni namišljeno, temveč pomeni prepleteno. Človekova zgodba se namreč ne zapisuje le v tkivih, organih in laboratorijsko preverjenih vrednostih, temveč tudi v življenjskem slogu, v obremenitvah, v načinu, kako telo nosi strah, žalost, napor, nemoč ali dolgotrajno in neizprosno prilagajanje.
Moderna družba na žalost zdravje še vedno dojema precej ozkogledo in enoplastno. Kot da gre pri razumevanju in definiciji zdravega človeka predvsem za odsotnost slabe diagnoze, za zeleno kljukico ob izvidu, vrednost v merah »normale«, ipd. Že dolgo obstaja širša opredelitev. Svetovna zdravstvena organizacija zdravja ne razume le kot odsotnost bolezni, temveč kot stanje telesnega, duševnega in socialnega blagostanja. Za zdrav razvoj je tako pomembna sposobnost živeti harmonično v spreminjajočem se okolju, ki nas obdaja. Ta poudarek nikakor ni obroben, saj nas opominja, da zdravja enostavno ne moremo in ne smemo ločevati od sveta, v katerem živimo.
In prav tu se kaže neprecenljivost koncepta ekopsihosomatike. Če psihosomatika opozarja, da telo in psiha nista ločena, gre ekopsihosomatika še korak dlje in nas spomni, da človek ne živi samo v telesu in ne samo v notranjem svetu, temveč tudi v odnosih, prostorih, ritmih in okoljih, ki ga neprestano oblikujejo. V integrativnem pristopu je ekopsihosomatika opisana kot ekološka teorija zdravja in bolezni. Zanima jo, kako na človeka vplivajo domače okolje, delovni pogoji, mestni prostor, zvočna, svetlobna in zračna onesnaženost, občutek utesnjenosti, pa tudi nasprotja, kot so estetika, varnost, odprtost prostora, gibanje, svež zrak, naravni zvoki in svetloba ter stik z živim svetom. To niso zgolj kulise našega življenja, so sile, ki med seboj sodelujejo, se dopolnjujejo in tako soustvarjajo naš svet.
Ta pogled se mi zdi ključen tudi zato, ker je bolj iskren do človeške kompleksnosti. Pod vprašanje ne postavlja samo, kateri organ je prizadet ali katero čustvo je v ozadju. Sprašuje tudi, kako dotična oseba živi, v kakšnem ritmu se giblje, znotraj kakšnih odnosov deluje, v kakšnem prostoru se počuti lagodno ali nelagodno, čemu je vsak dan izpostavljena in česa ji vztrajno primanjkuje. V tem smislu zdravje ni več zgolj medicinsko vprašanje, temveč naslavlja tudi vloge stika, podpore, preobremenjenosti, varnosti, lepote, diha in življenjske poti. Zato je vredno poudariti, da je odslavljanje koristi psihosomatske analize nevarno početje, saj s tem zapremo pot do poglobljenega, celovitega diagnosticiranja zdravstvenih stanj. »Jasnega vzroka nismo našli, torej je verjetno psihičnega izvora,« bi zato bila površna in iskreno rečeno lenobna trditev, ki stvari nekako pomete pod preprogo. Tak odnos pri posamezniku lahko privede do občutka osame ali celo sramu. Veliko bolj resnično in tudi veliko bolj koristno se mi zdi, da (eko)psihosomatiko razumemo kot povabilo k širšemu videnju. Torej ne k zanikanju vloge telesa, ampak da mu vrnemo vse lastnosti, ki mu kot celostnemu sistemu pripadajo.
V ekopsihosomatiki je to jasno. Kadar človek in njegovo okolje delujeta dovolj usklajeno, lahko to podpira zdravje, odpornost in občutek notranje zbranosti. Kadar pa je okolje dolgotrajno preobremenjujoče, konfliktno, osiromašeno ali neustrezno, se lahko nalaga tisto, kar strokovnjaki opisujejo kot ekološki stres. In tak stres se ne ustavi na meji med telesom in duševnostjo, temveč prehaja skozi oboje.
Morda je prav tu najpomembnejši skupni okvir: zdravje ni samo stvar organov in ni samo stvar misli. Je kvaliteta celotnega življenja, tako v telesu, kot med ljudmi in v okolju, ki nas polni ali izčrpava. S tem damo psihosomatiki možnost, da se izkaže kot koristno orodje dobrobiti in privede do celostnega razumevanja našega zdravja. Takšnega, ki človeka ne pomanjša in omeji na diagnozo, ampak ga tretira kot celoto, z vsemi notranjimi in zunanjimi dejavniki, ki na to celoto vplivajo.
