Večina pomembnih poti v življenju se začne precej manj veličastno, kot bi si radi predstavljali. Življenje vendarle ni filmska produkcija, zato je to morda celo dober znak. Znak, da je nekaj še resnično. Ne začne se namreč s poslanstvom. Ne začne se z junaško vlogo. Niti ne z mislijo, da bomo nekoč spremenili svet. Začne se tam, kjer človek sam ne zmore več živeti po starem. Ko začuti, da preživetje ni isto kot življenje. Kjer se po vseh obdobjih utrujenosti, razpršenosti ali notranjega mraka pojavi tiho vprašanje: ali je mogoče živeti drugače?
Prav tam se začne osebna preobrazba. Ne kot projekt izpopolnjevanja, ampak kot postopno zavedanje in vračanje v bolj resničen odnos do telesa, do drugih, do narave in do sveta (Petzold, 2015; Petzold et al., 2015). Ko človek za trenutek stopi ven iz problema in si bolje ogleda širšo sliko. Človek namreč ne dozoreva v samoti, ampak na polju življenjskih poti, v konkretnem tkivu izkušenj, odnosov, pokrajin, nalog in odgovornosti. Zato sprememba ni samo nekaj, kar se človeku zgodi, ampak tudi nekaj, kar se v njem utrjuje skozi način življenja in izbire. Petzold ob tem govori o "osebni suverenosti" in "umetnosti življenja": ne v smislu nadzora ali samopoveličevanja, ampak v smislu zrelosti, v kateri človek postaja nosilec svojih izbir, svoje drže in svoje odgovornosti (Petzold, 2015).
Prava preobrazba je torej počasnejša in postopna. Ni nujno stvar hudega napora. Krepimo jo lahko skozi enostavne, a redne vaje. Kot kaplje vode, ki vsaka zase ne naredijo veliko, a ko se naberejo, napolnijo globoka zajetja vode, katerih tok nas čedalje močneje podpira. Začne se počasi. Ko se človek uči prisluhniti. Ko se uči ostati prisoten. Ko si drzne čutiti. Sčasoma pa se zgodi, brez posebnega pompa, da postane čedalje bolj človek, ki ne živi zgolj nekih tehnik in manter, ampak v sebi in s seboj nosi prostor. Takšnega, v katerem je mogoče dihati, se zbrati in premakniti. Ta novo ustvarjeni prostor pa običajno ne ostane stvar notranjosti, temveč je občuten (predvsem) drugim. Začutijo ga skozi to, kako človek nosi sebe in kakšen je do drugih. To pa je znak, da je preobrazba dobila obliko. Obliko, ki stik za stikom, sooblikuje tkivo sveta.
Tudi tam, kjer je stik z naravo del procesa, ne gre za to, da bi gozd človeka odrešil namesto njega. Gre za to, da v živem prostoru lažje sliši, kaj je v njem otopelo, kaj še vedno kliče po stiku in kaj hrepeni po rasti. Zato se tudi v integrativnem izročilu vedno znova vrača preprost poudarek: človeka ne spremeni en sam uvid, temveč vrsta srečanj, ki jih začne jemati resno. Tu se zares začne delo agenta spremembe v svetu. S transformacijo v človeka, ki zna držati prostor med notranjim in zunanjim, med telesom in pomenom, med človekom in krajino. V nekoga, ki sprejme, da sprememba potrebuje prostor varnosti, ritma, pozornosti, izkušnje in čas, da pri njih lahko vztraja. Nekdo, ki na odru sveta ne deluje le zase, ampak ohranja zvestobo živemu svetu in bitjem v njem.
